Janez Weiss Kanižarji: Vojaški rod Metliškega in njegovo udejstvovanje v tridesetletni vojni Rodbina Kanižar je eno slabše poznanih poglavij zgodovine Metliškega, današnje Bele krajine, v času dinamičnega spreminjanja dežele v 16. in 17. stoletju, saj do sedaj še ni bila deležna podrobnejše raziskave. Poznamo jo predvsem po odlomku iz opisa Črnomlja v XI. knjigi Slave vojvodine Kranjske, kjer Valvasor pravi: Nedaleč od mesta Črnomelj leži dvor, ki ga sedaj poseduje gospod Pregel. Ta dvor je pred časom pripadal gospodu Mihaelu Kanižarju, ki je bil poročen z gospo plemenito Werneckovo. Tale Pregel [pravilno: Kanižar] je bil zelo dober vojak, general straže in poveljnik Fugerjevega polka. Nekoč, po svoji vrnitvi, tedaj le kot polkovnik straže, je prišel v spor z generalom v Karlovcu in je generala izzval [na dvoboj], vendar se [generalu] ni zdelo vredno prikazati [na dvoboju], s pretvezo, da mu [Kanižar] ni enak po stanu. Zaradi tega se je odločni Kanižar pritožil pri cesarskem veličanstvu, ker je general v Karlovcu tako zaničljivo in grdo ravnal z njim. Nato je od cesarja prejel pismo pojasnila, ki je velelo, da se je z vsakim, katerega koli stanu, povsem vreden spopasti, dasibodi na konju ali peš, po svoji volji, in torej nikakor ni bil po stanu neprimeren za spopad. Kajti ta Kanižar je bil iz dobrega in starega plemiškega rodu. Ta spor je bil nato z dobrovoljno pomiritvijo urejen in pozabljen, tako da do spopada ni prišlo. Ko je ta Kanižar zadnjič prišel domov iz švedske vojne, je s seboj prinesel silno veliko zlatnikov. Dobri del le-teh pa je moral prepustiti drugim, saj po svoji smrti, ki ga je iztrgala pred kakšnimi dvainštiridesetimi leti, ni zapustil nobenega dediča ali nikogar, ki bi nosil njegovo ime.1 1 Valvasor, Die Ehre, XI., str. 605: »Unfern von der Stadt Tschernembel / ligt ein Hof / welchen jetzo der Herr Pregel besitzt. Selbiger Hof gehörte vormals dem Herrn Michael Caniser / welcher eine Geobrne von Werneck zur Ehe hatte. Dieser Pregel war ein trefflich=guter Soldat / ein General Wachtmeister / und das Fuggerische Regiment unter seinem Commando. Als 139 JANEZ WEISS Valvasorjev opis nekega zelo bojevitega vojaka in najemnika Mihaela Kanižarja umešča na območje Nedaleč iz mesta Črnomelj, ga imenuje posestnika dvora, omenja častno službo v Karlovcu in dobro poplačano vojaško službo v tridesetletni vojni ter poudari, da je bil zadnji član tega rodu. Na vprašanje lokacije dotičnega dvora odgovarja najtrajnejši in najočitnejši ostanek prisotnosti te rodbine v Beli krajini, toponim Kanižarica, danes naselje, 1 kilometer južno od Črnomlja ob cesti proti Vinici. Dvor je najverjetneje stal na okljuku tamkaj zelo meandraste Dobličice. Posest Kanižarjev, dasiravno ne posebno dolgotrajna, je botrovala nastanku ledinskega imena Kanischierzi, zabeleženega že v franciscejskem katastru (1824), v katerem označuje kmetijske površine na desnem bregu omenjene reke. Po odkritju premoga v bližini in posledičnem nastanku premogovnika leta 1857 se je ravno na teh površinah razvilo rudarsko naselje in dobilo ime Kanižarica po več kot dve stoletji izumrli rodbini.2 Za razumevanje ostale pripovedi v tem, sicer povsem marginalnem odlomku Slave moramo spomniti na izhodišče, da je Valvasor Slavo pisal tudi za bralstvo širšega nemškega govornega prostora, ki mu je hotel predstaviti deželo Kranjsko in njene lepote. Omemba Kanižarja v švedski vojni – ena od primerljivo redkih izrecnih omemb udeležbe nekega kranjskega plemiča v tridesetletni vojni v Slavi – namiguje, da je tudi tu pisal za bralstvo nemškega prostora, ki so se ga ta vojna in njene hude posledice dotaknile neprimerljivo bolj kot Kranjske. Nemškemu, še posebno bavarskemu bralcu je ta odlomek nedvomno sporočal veliko več kakor kranjskemu. Pri dodajanju te zanimivosti pri opisu Črnomlja in njegove okolice pa si je polihistor dovolil nekoliko pretiravati in navesti nekaj povsem napačnih trditev. 2 140 er aber / wie er annoch nur Obrister Wachtmeister / nach seiner Heimkehr / einmals / mit dem General zu Carlstadt / aufstössig ward / und den Generaln ausforderte; begehrte derselbe ihm nicht zu erscheinen / vorgebend / er wäre ihm nicht Stand=gemäß. Derhalben beklagte sich der resolvirte Caniser / bey der Keyserlichen Majestet / daß er / von dem Generaln zu Carlstadt / so verächt= und schimpfflich gehalten würde; erhielt auch hierauf vom Keyser / einen Erklärungs=Brif / deß Inhalts / daß er wol würdig / mit Jedwedem / weß Standes derselbe auch seyn mögte / zu fechten / so wol zu Pferde / als zu Fuß / nach seinem Belieben / und also / an der Standmässigkeit zum Streit / gar nicht mangelhafft wäre. Wie dann auch dieser Caniser eines guten / alten / aldichen Geschlechts war. Es ist aber dennoch der Handel / durch gütlichen Vergleich / vermittelt und beygelegt worden / also / daß das Gefecht hinterblieben. Als dieser Caniser / zum letzten Mal / aus dem Schwedischen kriege / nach Hause gelangt / hat er mächtig=viel Ducaten mitgebracht: welche er aber / guten Theils / Andren lassen müssen: sintemal er / nach seinem Tode / welcher ihn / ungefäht vor zwey und viertzig Jahren / weggerafft / keinen leiblichen Erben / noch Jemanden / der seinen Namen führte / hinterlassen.« Weiss in Grdešič, Kanižarica, str. 11–38. KANIŽARJI: VOJAŠKI ROD METLIŠKEGA IN NJEGOVO UDEJSTVOVANJE V TRIDESETLETNI VOJNI Valvasorjeve navedbe, ponovljene v vrsti starejših in tudi novejših objav, zahtevajo kritičen komentar, podprt s pričevanji primarnih arhivskih virov. Pisati o rodbini Kanižar pomeni opazovati njene poznane člane ter se povprašati o njihovem izvoru, morebitnem prihodu na Metliško, položaju in vlogah, ženitvenih strategijah in družbenih povezavah ter o ekonomski osnovi rodbine. Glede na temo simpozija, na katerem je bil predstavljen prispevek s podobno vsebino,3 je posebna pozornost posvečena prikazu oziroma orisu udeležbe Kanižarjev v tridesetletni vojni, kar je tudi sicer ena od redkih tovrstnih študij primera v slovenskem zgodovinopisju. Pričujoči prispevek je tako namenjen trem ciljem. Prvi je osnovni oris rodu Kanižar, kakor nam ga omogočajo trenutno poznani viri, saj želimo dodati še en drobec k razumevanju ljudi in območja Metliškega v zgodnjem novem veku. Drugi cilj je prikazati konkreten primer udeležbe Kranjcev v največji srednjeevropski vojni 17. stoletja, tretji pa opozoriti na vrsto Valvasorjevih napak in korigirati njegove navedbe. Oris rodu O izvoru priimka Kanižar, zapisanega kot Caniser, Kanischar, Khanischer in podobno, težko povemo karkoli jasnega. Ali je kak prednik tega rodu dobil ime po ogrski trdnjavi Kanizsa oziroma Nagykanizsa, nedaleč od meje s Slavonijo, je odprto vprašanje. Priimek na Metliškem srečamo že v zadnji četrtini 16. stoletja, nekoliko pozneje v bližnjem Karlovcu,4 a tudi v Škofji Loki,5 gospostvu freisinških škofov na Gorenjskem. Vendar tu govorimo o Metliškem, današnji Beli krajini, ki je v 16. 3 4 5 Na simpoziju Tridesetletna vojna in slovenski etnični prostor v prvi polovici 17. stoletja, ki je potekal 23. in 24. maja 2018, sem predstavil prispevek Odjek 30-letne vojne na jugu cesarstva. Primera rodbin Kanižar in Semenič. Prispevek je podal kratek oris pojavnosti obeh rodbin s težiščem na Kanižarjih, o katerih udeležbi so na voljo veliko bolj izpovedni viri. O rodbini Semenič, katere člani so sicer bili udeleženi na bojiščih te velike vojne, pa tako zgovornih virov nimamo, zaradi česar je bilo podanih le nekaj temeljnih podob. ARS, SI AS 730, Graščina Dol, fasc. 86, 1662, 14. junij, Karlovec. Brata Ivan in Mikula Kanižar (Canisher) prodajata hišo in vrt v trdnjavi Karlovec, ki sta ju dedovala po pokojnem očetu Juretu (Jure Canischer), gospodu Frideriku Saurauu, baronu na Kozjaku. To je morda Jurij Kanižar, ki se omenja v naslednji opombi. Kos, Doneski, str. 147–148, št. 216, 1646, 12. marec, Škofja Loka, omenja nekega Jurija Kanižarja, ki se je zadrževal tudi na Dolenjskem in je imel nekakšen dolg do freisinškega škofa; str. 207–208, št. 346, 1653, 15. marec, Freising, škof poizveduje, ali je bil del Kanižarjevega dolga izterjan; str. 209–211, št. 350, 1653, 1. april, grad Škofja Loka, Jurij Kanižar je malovredni sin, ki je zapravil premoženje, živ je še njegov oče Franc Kanižar. 141 JANEZ WEISS stoletju doživela opazno spremembo prebivalstva. Ponovna poselitev opustošenih vasi ob Kolpi s skupinami uskokov, pravoslavnih pribežnikov vlaškega porekla, v času po letu 1530 je le najpomembnejše in najbolj poznano poglavje, nikakor pa ne edino. Ob tej kolonizaciji, ki ima značaj kolektivne naselitve in je v virih zaradi svoje konfesionalne drugačnosti, vojaške pomembnosti in upravne posebnosti odlično izpričana, najdemo še množico individualnih doselitev. Otomanska grožnja je iz hrvaških dežel potiskala različne ljudi, ki jih na Metliškem srečamo kot meščane,6 duhovnike nemškega viteškega reda,7 poveljnike in posestnike pomembnih gospostev,8 gotovo pa bi jih veliko našli med podložniškim prebivalstvom dežele, katere velike vasi v dobro poznanih odlomkih omenja Valvasor. Zgodbe ljudi, kot so Marko Hrelec, katoliški pribežnik, ki je leta 1524 z materjo pribežal v Metliko in iskal pomoči pri nemškem viteškem redu, Anton Božič, izobraženi metliški meščan, ki se je pred letom 1559 priselil iz trga Modruš, in Gregor Vlahovič, rojen v trgu Ribnik, ki je širil ideje reformacije v Metliki in drugod, so konkretni primeri tega pomembnega poglavja spreminjanja prebivalstva Metliškega. Te usode so individualne, poznane bistveno slabše, le kolikor jih osvetlijo slučajno ohranjeni, praviloma osamljeni viri. S takšnim stanjem smo soočeni pri obravnavi rodbine Kanižar, za katero smemo sklepati, da ob pogostih, za ta čas značilnih migracijah iz hrvaškega in slavonskega prostora prejkone izhaja iz Slavonije in je najpozneje v 16. stoletju prispela na Metliško. Tako bi lahko tudi v primeru Kanižarjev govorili o katoliških pribežnikih iz južnoslavonskega ali hrvaškega prostora, ki so nove priložnosti, službe in prihodnost iskali v notranjeavstrijskih deželah. Prvi član te rodbine, ki ga trenutno poznani viri izpričujejo na Metliškem, je bil Sigmund Kanižar. Najzgodnejša omemba sega v leto 1583, ko je že užival nekakšen ugled, zaradi česar smemo nekoliko drzno sklepati, da je bil rojen v petdesetih letih 16. stoletja. Med poznanim tedanjim prebivalstvom mest Metlika in Črnomelj ter trga Vinica, kakor tudi po vaseh gospostev Metliškega, priimka Kanižar ne najdemo. Tako smemo domnevati, da je Sigmund na Metliško prišel od drugod. Povezati ga smemo z drugimi pomembnimi pribežniki tega časa, z rodbino Lenkovič, posebno Jurijem, glavarjem Kranjske (od 1592) in poveljnikom Vojne krajine (1593–1601), ter z njegovim gospostvom Pobrežje (Freyenthurn). 6 7 8 142 Weiss, Častite avstrijske hiše zvesti podložniki, str. 205, 209–210, 212. Prav tam, str. 197–198. Weiss, In conterminiis, str. 55–57 (Erdödy za gospostvo Metlika), 70–71 (Frankopan Tržački za gospostvo Črnomelj). KANIŽARJI: VOJAŠKI ROD METLIŠKEGA IN NJEGOVO UDEJSTVOVANJE V TRIDESETLETNI VOJNI Sigmund Kanižar namreč sam pravi, da je dienner unnd schuldner,9 služabnik in dolžnik Jurija Lenkoviča. Prvič ga srečamo oktobra 1583, ko se je z nekim Luko Tomaševičem zadrževal v Dolenjskih Toplicah in tamkaj prišel v žolčen spor s protestantskim pridigarjem Gašperjem Kumpergerjem.10 Bojeviti in drzni Kumperger je brez razloga […] posegel v njuno čast in ju kregal ter zmerjal z zbadljivkami in žaljivkami.11 Kakšni so bili povodi za ta incident, ne izvemo, vendar se zdi, da ga moramo povezati s konfesionalno pripadnostjo. Kanižar – kakor njegov gospod Lenkovič12 – je bil v teh versko burnih časih prejkone katoličan, zaradi česar je bil kot »papist« v času hude verske neenotnosti deležen predikantovih zmerljivk. Sledila je tožba v Ljubljani, kjer se je Kumperger opravičil za svoje ravnanje, o katerem sicer »… ni imel prav nobenega spomina, poleg tega pa dodal, da o njiju [Kanižarju in Tomaševiču] ne ve nič drugega kakor le slavo, ljubezen in dobro«.13 Spor se je zaključil sporazumno in častno, s Kumpergerjevim opravičilom. »Ni skrivnost, kako je moj ljubi gospod oče, plemeniti in častni gospod Sigmund Kanižar, sedaj že pokojni, na hrvaški meji služil ne le kot stotnik haramij, temveč tudi z drugimi viteškimi dejanji (Ritterliche Bevelch), in od mladosti do groba sodeloval v vojaških pohodih, da sta imela tedanji poveljnik in celotna krajina od tega korist …« je vojaška dejanja svojega očeta opisoval sin Mihael14 in poudaril, da 9 10 11 12 13 14 ARS, SI AS 309, Zapuščinski inventarji deželnega sodišča v Ljubljani, f. XXIX, te. 58, Georg Lenkhovitsch, 1610, 15. januar, Ljubljana, str. 10, No. 23: »Ain gefertigte Raittung Sigmundten Khanischers per außgezalte unnd abgefertigte. Weilenndt herrn Georgen Lennkhovitschen seligen, dienner unnd schuldner, die er aus verordnung herrn Hannsen Geogr Ainkhuerns als geordenten Lennkhovitschitschen Gerhaabers abgericht Datiert im 1601 etc.« Logar, Kumperger, Kašpar. Slovenska biografija. https://www.slovenska-biografija.si/oseba/ sbi310290/ (4. 11. 2020). ARS, SI AS 1, Vicedomski urad za Kranjsko, šk. 373, sodišče 1582–1584, str. 529: »Auff Khlag und Beschwär Sigmunden Khanischers und Lucasen Thomassevitsch contra Herrn Casparn Khumperger Pfarrherrn in der Töplitz umd daß Er Sy im monat October des verschinen drey und achtzigisten Jars, on alle gegebne Ursach zu Töplitz an Iren ehren angetast und (reverenter zu melden) mit schlemen und schergen zu schelten und außzurüeffen understanden haben solle.« Steklasa, Jurij Lenkovič, str. 142–144: »Kakor je bil prijatelj Vlahov, ki jih je naseljeval po hrvaški krajini, tako je mrzil privržence Lutrove vere na Kranjskem« (str. 144). ARS, SI AS 1, Vicedomski urad za Kranjsko, šk. 373, sodišče 1582–1584, str. 529: »Er … gar nit zu erinnern, daneben vermeldet, daß Er von Inen nichts als ehr, lieb und guets wisse.« ARS, SI AS 2, Deželni stanovi za Kranjsko, šk. 845 (fasc. H-N), s. d. (pred 1631), s. l. Mihael Kanižar prosi za sprejem v deželne stanove, pri čemer poudarja svoje in očetove zasluge za domovino: »Es ist unverborgen was gestalt mein Lieber Herr Vatter der Edl und Ehrvesst Herr Sigmundt Khanischer nun mehr see[liger] auf der Khrabatischen Granizen nicht allein Haramien Haubtmanschafften, sondern auch andere Ritterliche Bevelch bedienet, und in 143 JANEZ WEISS je Sigmund že od mladosti (von Jugendt) služboval kot vojak, posebno pod Jurijem Lenkovičem, čigar oddelki so sodelovali v pomembnih spopadih za časa t. i. dolge vojne (1593–1605).15 Potemtakem bi tudi Kanižarja morali videti vsaj na nekaterih od teh bojišč, kjer se je najverjetneje odlikoval. Ob prihodu večje skupine uskokov iz Dalmacije na območje frankopanskih in zrinjskih vasi Gomirje, Vrbovsko in Moravice okoli leta 159616 je bil namreč Sigmund Kanižar imenovan za njihovega predstojnika. Dosegel je položaj poveljnika, stotnika lahke pehote (haramien haubtman),17 nekaj let pozneje pa ga je nasledil Štefan Gusič.18 Podobe njegovega civilnega življenja uzremo v omembah v zapuščinskem inventarju Jurija Lenkoviča. Kanižar mu je že leta 1586 poročal o gospostvu Pobrežje, o tamkaj zaprtih turških ujetnikih, in podal inventar gradu.19 Potemtakem je živel v trgu ali še verjetneje na gradu Pobrežje (Freyenthurn), impozantni grajski celoti, dokončani le desetletje poprej, in najverjetneje oskrboval tamkajšnje nemajhno gospostvo. Poleg upravljanja te velike gospodarske celote, ki je ob množici hub obsegala vinograde, gozdove in pridvorno gospodarstvo, je moral skrbeti za prodajo20 viškov gospostva, posebno marvina (markwein), vina dežele, ki so ga hranili v 15 16 17 18 19 20 144 Veldtzuegen von Jugendt auf bis in sein grueben sich gebrauchen lasse, daran die damahlen gewesste Herrn Obrissten und die ganze Granitzen ein sattes Benuegen gehabt.«. Steklasa, Jurij Lenkovič, str. 62–69. Grbič, Karlovačko Vladičanstvo I, str. 28–29, pravi, da je ta skupina Vlahov prispela z območja reke Krke v Dalmaciji. Steklasa, Jurij Lenkovič, str. 141, trdi, da je večina prišla z območja Korenice v Liki ter poselila Gomirje, Vrbovsko, Moravice, Tuk, Jasenak, Drežnico, Potok, Vitunj, Hreljin, Ravno Goro, Stari Laz, Markopalj, Marindol in Bojance. Lopašič, Spomenici I, str. 294, št. CCVI, 1601, 8. maj, Otočec. Jurij Lenkovič piše nadvojvodi Ferdinandu, naj Juriju Frankopanu Tržaškemu prepove nadlegovati uskoke v Gomirju. Obvestila o Frankopanovem nadlegovanju je prejel od »meinen haramien haubtman Sigism[und] Khanischer welchen ich den neulich herauss gefürten zu Goymerye angesidleten Wallachen fürgeseczt«. Lopašič, Spomenici, II, str. 116, št. LXXV, 1622, 9. december, Novi grad na Dobri, »berüerte Wallachen von der zeit an, als sie in Christenhait durch herrn obristen Lenkhouitsch sel gebracht worden, alzeit durch einen haubtman, als erstens durch herrn Sigmund Khanischer, herrn Sigmundt Gussitsch, derzeit euer khay[serliche] May[estaet] khriegs rath, auch herrn Hans Gallen seel[igen] die beede dazumal haubtleuth zu Ogulin gewest, comandiert.« ARS, SI AS 309, Zapuščinski inventarji deželnega sodišča v Ljubljani, fasc. XXIX, te. 58, Georg Lenkhovitsch, 1610, 15. januar, Ljubljana, str. 3, No. 8: »Ain Reverß vom Sigmundten Khanischar, wegen freyenthurn an der Khulp, mit No. 10 unnd ein verzaichnus der gefanngenen Turggen, und Inventario.« opis št. 10 (No. 10) pa je dogovor med Janezom pl. Turjaškim, Adamom pl. Eckom in Ivanom Jožefom Lenkovičem za 7000 ren. gld., datiran 24. februarja 1586. ARS, SI AS 309, Zapuščinski inventarji deželnega sodišča v Ljubljani, fasc. XXIX, te. 58, Georg Lenkhovitsch, 1610, 15. januar, Ljubljana, str. 11, No. 26: »Sigmundten Khanischers KANIŽARJI: VOJAŠKI ROD METLIŠKEGA IN NJEGOVO UDEJSTVOVANJE V TRIDESETLETNI VOJNI velikih kleteh gospostva. Po smrti Jurija Lenkoviča († januar 1601) je skupaj s sinom Mihaelom gospostvo še nekaj let upravljal v imenu varuhov njegovih mladoletnih dedičev (Gerhaber).21 Najpozneje leta 1604 ga je varuh Jožef pl. Posarel osumil, da gospostva ni ustrezno upravljal, in proti njemu sprožil tožbo.22 Dve leti pozneje je bila med Kanižarjem in Posarelom dosežena poravnava.23 Sigmund tedaj gotovo že dolgo ni bil več v službi oskrbnika gospostva Pobrežje, dolgovi in vezi iz preteklosti ga najverjetneje niso več omejevali. Njegove ambicije so bile večje. Tako ga srečamo v različnih stikih po Metliškem in deželni prestolnici, vendar viri ne razkrijejo podrobnosti teh poslov.24 Sigmund je že pred letom 1600 pridobil manjšo posest in kot svobodnik (Freisass) ni bil podrejen nobenemu gospostvu, temveč je svoje obveznosti plačeval neposredno deželi. Plačilo slabih treh in pol goldinarjev davka25 nakazuje, da je posedoval skromno posest, okoli štiri, največ pet hub na Tschernembler podn, črnomaljskem pomirju. To davčno obveznost smemo povezati s posestjo Gotscheerhoff nägst bey 21 22 23 24 25 zway Senndtschreiben, an Ir gl: herrn Obristen. Wegen Verkhauffen Weins zu Freyenthurn und aufgetriben dreyhundert gulden Reinisch.« ARS, SI AS 309, Zapuščinski inventarji deželnega sodišča v Ljubljani, fasc. XXIX, te. 58, Georg Lenkhovitsch, 1610, 15. januar, Ljubljana, str. 10, No. 23: »Ain gefertigte Raittung Sigmundten Khanischers per außgezalte unnd abgefertigte. Weilenndt herrn Georgen Lennkhovitschen seligen, dienner unnd schuldner, die er aus verordnung herrn Hannsen Geogr Ainkhuerns als geordenten Lennkhovitschitschen Gerhaabers abgericht datiert im 1601 etc.«; na fol. 11, No. 25: »Mer ain schein vom Sigmundten Khanischer, an herrn Posereln lautundt per dreyhundert sechzig gulden. Laybach den 7. May 1604ten.« ARS, SI AS 309, Zapuščinski inventarji deželnega sodišča v Ljubljani, fasc. XXIX, te. 58, Georg Lenkhovitsch, 1610, 15. januar, Ljubljana, fol. 11, No. 28: »Ain Gerischts zeugbrieff herrn Josephen Posereln als Lennkhovitschitschen Gerhaaben, contra Sigmunndten Khanischer, per: raittung. Datiert Laybach Montags nach Sant: Georgen tag a[nn]o 1604ten. Die Weisungen sein in desert erkhennt worden.« ARS, SI AS 309, Zapuščinski inventarji deželnega sodišča v Ljubljani, fasc. XXIX, te. 58, Georg Lenkhovitsch, 1610, 15. januar, Ljubljana, fol. 11–12, No. 30: »Ain Vergleich gefertigt, zwischen herrn Josephen Posereln unnd Sigmundten Khanischer. Wegen obvermelter seines herrn Vattern seligen, ubergebner Hofmaister ambts Raittung. Daitert den 27. february 1606ten.« ARS, SI AS 2, Deželni stanovi za Kranjsko, 1. reg., šk. 858 (fasc. 12), fol. 68v, december 1603, Sigmunda opozorijo, naj v vojaški plačilni urad položi denar, ki ga je prejel od črnomaljskega komturja; nato fol. 78, april 1604, se omenja poplačilo škode zaradi žita, ki so ga uničili uskoki, o čemer je prek Kanižarja očitno že pred januarjem 1601 poročal Jurij Lenkovič; in fol. 108v, maj 1605, deželni odborniki želijo potrdilo o različnih dopisih, ki so jih poverili Kanižarju. ARS, SI AS 174, Imenjske knjige za Kranjsko, št. 4 (1546–1618), fol. 402v, Tschernembler Poden Sigmundt Khanischar je zabeležen s skromnim plačilom 3 ren. gld., 26 kr. 145 JANEZ WEISS Tschernembl,26 Kočevski dvor pri Črnomlju, ki ga v zgoraj podanem odlomku omenja tudi Valvasor. Ta do nedavnega le po polihistorjevih besedah poznan dvor je bil posest Turjaških (Auerspergov), ki so jo najverjetneje pridobili že v 15. stoletju27 in jo imeli vse do Volfa Engelbrehta, ki je dvor najpozneje v sedemdesetih letih 16. stoletja prodal ali zakupil Jeremiji Taubenhauerju, poplemenitenemu poveljniku v Vojni krajini. Dvor je nato zamenjal več lastnikov28 in najverjetneje nedolgo po letu 1596 pristal v rokah Sigmunda Kanižarja, kakor priča tudi imenjska knjiga.29 Sigmundove posestne ambicije pa so bile očitno večje. Leta 1602 je od Marjete, vdove po Mihaelu Semeniču,30 kupil del gradu in gospostva Vinica v davčni vrednosti dobrih 11 renskih goldinarjev, torej okvirno četrtino31 gospostva Vinica. Njegovo premoženje se je bistveno povečalo, po novem je bil dolžan plačati več kot 14 goldinarjev in pol, tj. štirikrat večji davek kot poprej. Tedaj je še beležen pod kategorijo deželnih svobodnikov (Freisasse), v novi davčni knjigi, sestavljeni leta 1619, pa je njegovo ime prvič zabeleženo pod kategorijo plemstvo (Adl). Ali je bil dejansko poplemeniten ali pa so njegovo gosposko posest le beležili pod to 26 AT-OeStA/HHStA SB Auersperg VIII A-4-27-4, 1625, 3. april, Gotscheerhof, Herr Michael Khanischer e[tc] wegen des zu seinem hoff genannt Gottscheerhoff, nägst bey Tschernembl gehörigen grundts. 27 Bizjak, Preinfalk, Turjaška knjiga listin II, str. 421–423, št. 301, 1462, 26. julij, s. l. (Črnomelj?), od sicer nemajhne posesti Evzebija Dyeprannta je za našo razpravo pomembna posest zu Kacze peÿ Tschernamell fünff hueben. 28 AT-OeStA/HHStA SB Auersperg VIII A-4-27-4, 1625, 3. april, Gotscheerhof. Protokol zaslišanja 59 prič v sporu med Mihaelom Kanižarjem in podložniki v vaseh Dragovanja vas, Tanča Gora in Kvasica zaradi sekanja lesa za kurjavo, kjer se omenja tudi starejše posestnike tega dvora. Kot najstarejšega posestnika so se spomnili Wolfa Engelbrechta pl. Auersperga, ki je posest prodal Jeremiji Taubenhauerju. Ta je dvor prodal Ivanu Bogdaniču (Wogdanitsch), glavarju v Slunju, po katerem je dedoval njegov sin Peter Bogdanič in posest prodal Krištofu Weittberju, nekdaj oskrbniku na Turjaku (Preinfalk, Turjaški arhiv, fol. 102 Ein Action Christophen Weittwers pflegers zu Auersperg). Weittber je posest najverjetneje v zadnjih letih 16. stoletja prodal Sigmundu Kanižarju. 29 ARS, SI AS 174, Imenjske knjige za Kranjsko, št. 5 (1619–1661), fol. 17; gre za prečrtani navedbi: »Im 1625 Jars, hat sich im nachschlagen dißer gülten befunden, d[a]ß nach A[nn]o [1]600: vonn dißer Rubrigkh, dem Sigmunden Canischar 3 R[einisch] 26 kr[eutzer] herrngült zuegeschriben worden …«, nato pa spodaj »1625: ist befunden worden d[a]ß herr Sigmundt Canischer etlich auer,,spergerische gült, noch imm 1600 Jar an sich gebracht, weiln mir aber solichs nur mit 3 R[einisch] 26 kr[erutzer].« 30 ARS, SI AS 174, Imenjske knjige za Kranjsko, št. 4 (1546–1618), fol. 402v, 1602. »Ist ime von weilandt Micheln Semenitschen seligen gült, der Sitz Weiniz sambt 11 R[heinisch gulden] 12 k[reutzer] herren gült laut frauen Magdalena Semenitschin wittiben aufsandt zuegeschriben worden thuet sein wollige güllt R[heinisch gulden] 14 k[reutzer] 38 [pfenning]. Zraven je pomemben dopis: »Ist unter die Rubrikh Adl übertrgen.« 31 Kos, Urbarji II, str. 467–474. Gospostvo je imelo nekaj več kot 47 hub. 146 KANIŽARJI: VOJAŠKI ROD METLIŠKEGA IN NJEGOVO UDEJSTVOVANJE V TRIDESETLETNI VOJNI Slika 1: Sigmund Kanischar zu Weynitz z imenjskim davkom dobrih 35 renskih goldinarjev in pol. Navedba tedaj že pokojnega Sigmunda Kanižarja Viniškega v Imenjski knjigi za Kranjsko za leto 1619 (ARS, SI AS 173, Imenjske knjige za Kranjsko, št. 5 (1619–1661), fol. 124v). kategorijo, ni povsem jasno. Zaenkrat nimamo nobenega dokaza, da bi Kanižarji kadar koli prejeli plemiški naziv, zagotovo pa so se imeli za plemenite. Po letu 1602 je imenovan Sigmund Kanischar zu Weynitz, Sigmund Kanižar Viniški. Prejkone je bil poročen z žensko neplemiškega stanu, s katero je imel vsaj enega otroka, sina Mihaela.32 O morebitnih drugih otrocih – težko verjamemo, da je imel le enega potomca – nimamo podatkov. Konec 16. in začetek 17. stoletja zaznamuje obračun katoliškega kneza in cerkve s protestantskim plemstvom in meščanstvom, vendar Sigmunda in njegovega sina Mihaela na seznamih protestantov z Metliškega ne najdemo. Pred škofovskim sodiščem v Ljubljani se ni zagovarjal, iz česar sklepamo, da je v burnih časih verskih delitev ostal katoličan. Kdaj je Sigmund umrl, ne vemo, vendar smemo domnevati, da ga je najpozneje okoli leta 1609 opravilno že nasledil njegov sin Mihael. Mihael Kanižar je bil najverjetneje rojen pred letom 1590 in je mladost preživljal v ožjem prostoru osrednje in južne Bele krajine, posebno na očetovi posesti Kočevski dvor nedaleč od Črnomlja, po kateri se je celo imenoval zu Gottscheerhoff.33 Že leta 1604 ga najdemo v poslih z že omenjenim varuhom 32 ARS, SI AS 309, Zapuščinski inventarji deželnega sodišča v Ljubljani, fasc. XXIX, te. 58, Georg Lenkovitsch, 1610, 15. januar, Ljubljana, fol. 10–11, No. 24: »Ain Schein vom Michaeln Khanischer, an herrn Josephen Posereln Lenkhovitschitschen Gerhaaber per zwaihundertvierundfunfzig gulden vierzig khreuzer. Datiert Laybach den 22. Juni 1604.« 33 AT-OeStA/HHStA SB Auersperg VIII A-4-27-4, 1628, 8. oktober, Torunj, omenjen je kot Edler Gestrenger herr Michael Khanischer zu Gottscheehoff. 147 JANEZ WEISS Posarelom,34 leto pozneje pa je gospodaril tudi na Vinici. Izkoriščal je obmejni položaj tega gospostva in dobre stike na drugi strani Kolpe. Tako je poleg lastne pridelave vina – gospostvo Vinica je imelo veliko vinogradov – uvažal vino iz gospostev na Hrvaškem. Ob tem je kdaj, gotovo povsem naključno, pozabil plačati čepnino (Zapfenmaß) in druge pristojbine; z drugimi besedami, občasno si je drznil »prešvercati« – takrat bi rekli kontrabandirati – kak sod vina. Pri tem seveda ni bil izjema. Obmejni položaj Metliškega je omogočal veliko vsakovrstnega diskretnega uvoza iz hrvaških gospostev mimo vseh carin, mitnin in pristojbin – in posestniki obmejnih gospostev so se te prednosti seveda posluževali. Januarja 1606 je vicedom Mihaela Kanižarja opozoril, da je ne le svoje, »… na Vinici pridelano vino, temveč tudi od drugod tamkaj prineseno in kupljeno vino … iztočil«, pri tem pa ni »… plačal dolžnih čepninskih pristojbin …«,35 zaradi česar se je moral zagovarjati v Ljubljani. Mihael tudi sicer ni bil navdušen nad plačevanjem dajatev; najdemo ga namreč med skoraj stotimi deželani, duhovniki in mesti, ki so bili leta 1609 dolžni plačilo raznovrstnih davščin.36 Kot edini dedič je v davčni knjigi zabeležen pod imenom očeta Sigmunda, vendar so posli, ki jih knjiga beleži po letu 1610, gotovo Mihaelovi. Izjemno povečanje njegovega premoženja je sledilo nekemu poslu pred letom 1619, s katerim je podvojil posest ter bil dolžan plačati že 35 goldinarjev in pol davka. Ni povsem jasno, kako naj si razložimo to spremembo posesti, vendar kaže poudariti, da se že leta 1610 Mihael Kanižar imenuje Inhaber der Herschafft Schönberg,37 torej posestnik gospostva Šumberk na Dolenjskem. Naj poudarimo, da drugi trenutno poznani viri te posesti (nekdaj pomembnega) gospostva in gradu, ki je bil sicer v rokah Auerspergov,38 ne poznajo, tako da gre prejkone za primerljivo kratkotrajno Kanižarjevo posest. Ne glede na našo nezmožnost točno določiti 34 ARS, SI AS 309, Zapuščinski inventarji deželnega sodišča v Ljubljani, fasc. XXIX, te. 58, Georg Lenkhovitsch, 1610, 15. januar, Ljubljana, fol. 10–11, No. 24: »Ain Schein vom Michaeln Khanischer, an herrn Josephen Posereln Lenkhovitschitschen Gerhaaber per Zawihundertvierundfunfzig gulden vierzig khreuzer. Datiert Laybach den 22. Juni 1604ten.« 35 ARS, SI AS 1, Vicedomski urad za Kranjsko, šk. 375, sodišče 1606–1609 (1606, 28. januar, Ljubljana). Poziv Mihaelu Kanižarju, da se 27. februarja 1606 pojavi pred vicedomom v Ljubljani in poravna kazen 200 ren. gld. zaradi kontrabanda vina. 36 ARS, SI AS 2, Deželni stanovi za Kranjsko, šk. 459 (fasc. 292-g) (1609, 11. junij, Ljubljana), deželni odborniki pozivajo kar 98 deželanov, da poravnajo svoje davčne dolgove (wegen Steuren, Wochenpfening und anderer gemainen Anlagen etliche Ausstandt) v roku osmih dni. 37 AT-OeStA/HHStA SB Auersperg VIII A-4-27-4, 1610, 12. avgust, grad Črnomelj. Tožba Mihaela Kanižarja, Inhaber der Herschafft Schönberg proti vrsti podložnikov zaradi posega na gmajno, ki spada pod vas Kočevje pri Črnomlju. 38 Kos, Vitez in Grad, str. 233–235. Obsežno gospostvo Šumberk je bilo v rokah Auerspergov že od leta 1443. 148 KANIŽARJI: VOJAŠKI ROD METLIŠKEGA IN NJEGOVO UDEJSTVOVANJE V TRIDESETLETNI VOJNI izvor posesti je gotovo, da se je od Sigmunda do Mihaela posest Kanižarjev povečala iz štirih na vsaj 36 hub ali celo več. V dveh desetletjih so svojo posest skoraj podeveterili, kar kaže na njihovo precejšnjo gospodarsko spretnost in sposobnost. Poleg tega je Mihael pridobil neke manjše posesti, leta 1624 od žumberškega župnika Hieronima Dlančiča hubo v vasi Dobliče39 in delež hube od Volfa Jakšiča40 iz Semiča. O drugih poslih ali povečanju posesti nimamo poročil. Mihael je bil gotovo lastnik ne posebno velikega, vendar za plemiča povsem dostojnega premoženja, za katero je moral letno plačati 36 goldinarjev imenjskega davka. Mihael je doživel očetov uspeh, ki mu je omogočil dobro poroko. Najverjetneje se je okoli leta 1610 poročil z Ano Marijo iz plemenite rodbine Wernek,41 kar ga je približalo staremu plemstvu dežele Kranjske, mu povečalo prestiž in odprlo nove možnosti. Valvasor je zapisal, da Mihael »… po svoji smrti, ki ga je iztrgala pred kakšnimi dvainštiridesetimi leti, ni zapustil nobenega dediča ali nikogar, ki bi nosil njegovo ime …«,42 in tako trdil, da je z njim rodbina Kanižar izumrla. Vendar nam viri podajo povsem drugačno sliko. Kanižar je v zakonu z Wernekovo dobil dva sinova, starejši Franc Sigmund je bil najverjetneje rojen nedolgo po poroki, okoli leta 1610,43 mlajši sin Volf Friderik pa najverjetneje okoli leta 1620.44 Valvasor je tako zagrešil hudo pomoto; zaradi zamenjave posestnika t. i. Kočevskega dvora ali nepoznavanja rodbine Kanižar je domneval, da je rod izumrl že z Mihaelom, kar pa očitno ni res. Kanižarji so tako obstali tudi po Mihaelovi smrti. Zadnja Valvasorjeva trditev – osrednja za pomen te razprave – pa se nanaša na udeležbo 39 ARS, SI AS 174, Imenjske knjige za Kranjsko, št. 5 (1619–1661), fol. 124r: »1624 Jar hat herr Hieronimus Dlantschitsch Pfarrer zu Sichelberg ein hueben im dorf Doblitsch bei Tschernembl gelegen, Inhalt aufsanndt, mit 30 kr herrngült zueschreiben lassen, ist R 36: 3: 3.« Tudi ARS, SI AS 174, Imenjske knjige za Kranjsko, št. 5 (1619–1661), fol. 422: »Tschernembl Herr Hieronimus Dlantschitsch Geselbriester.« 40 ARS, SI AS 174, Imenjske knjige za Kranjsko, št. 5 (1619–1661), fol. 124r: »1632 Jars ist von der Wolf Jägschitschitschen gilt wegen einer hueben 8 kr: herrengult dartzu ab: und alda zuegeschrieben worden, thuet iezt R 36,, 11,, 3.« Tudi ARS, SI AS 174, Imenjske knjige za Kranjsko, št. 5 (1619–1661), str. 421: Tschernembl Stephan Jagschitsch. 41 ARS, SI AS 174, Imenjske knjige za Kranjsko, št. 5 (1619–1661), fol. 124r. Leta 1653 se omenja Frau Anna Maria Khanischerin, geborne von Wernegg, … weillent Herrn Michaeln Khanischers hinderlassene Wittib. 42 Valvasor, Die Ehre, XI., str. 605. 43 Friderik Sigmund je najpozneje leta 1634 sodeloval v bojih v Nemčiji, kar pomeni, da bi bil star okrog 25 let. 44 ARS, SI AS 174, Imenjske knjige za Kranjsko, št. 5 (1619–1661), fol. 124r, A[nn]o 1653 ... Iren Sohn Herrn Wolff Friderichen Khanischar. 149 JANEZ WEISS Mihaela Kanižarja v tridesetletni vojni, ki si jo bomo, skupaj z njegovimi starejšimi vojaškimi izkušnjami, ogledali v naslednjih dveh poglavjih. Bojišča Mihaela Kanižarja pred švedsko vojno (1615–1621) Mihaelov oče Sigmund je bil izkušen v bojih s Turki v Vojni krajini; bil je poveljnik, stotnik lahke pehote (haramije). Vojaško kariero je namenil tudi svojemu sinu. Svoje vojaške izkušnje je Mihael opisal v nedatirani prošnji za deželanstvo.45 Najprej je omenil dolgoletno častno vojaško službo v Karlovcu,46 ki potemtakem zajema njegovo zgodnje služenje v Vojni krajini. Gotovo je bil pogosto v Karlovcu, osrednji trdnjavi in sedežu poveljstva, ter v drugih trdnjavah Krajine, nekaterih v upravi članov rodbin iz Metliškega, na primer Semeničev in Purgstallov. Nato je v furlanski vojni kot podčastnik služil kot stražmojster pri strelcih (Archiwusirn Wachtmaister),47 zato je poudaril vojaško službo v drugi habsburško-beneški vojni (1615–1617), v kateri so že v zgodnjih spopadih sodelovali oddelki iz Vojne krajine. Bojeval se je v enem izmed njih, in sicer pod poveljstvom Volfganga pl. Frankopana Tržačkega, čigar rodbina je posedovala gospostvo Črnomelj.48 Po sklenitvi miru z Benetkami jeseni 1617 je najverjetneje za daljši čas odložil orožje in se posvetil civilnim poslom, saj ga dve leti pozneje najdemo z bistveno večjo posestjo, kar nakazuje, da v zgodnjih spopadih t. i. češko-pfalške vojne (1618–1623) ni bil udeležen. Udeležbo v na primer zmagoviti bitki pri Beli Gori bi namreč v omenjeni prošnji verjetno jasno poudaril. Kanižarjev prvi poseg na eno od obrobnih bojišč tridesetletne vojne je povezan z vojaško pomočjo, ki jo je dežela Kranjska nudila Štajerski proti roparskim oddelkom sedmograškega kneza Gáborja Bethlena v letih 1620 in 1621. Kranjska 45 ARS, SI AS 2, Deželni stanovi za Kranjsko, šk. 845 (fasc. H-N), s. d. (pred 1631), s. l. Kaže poudariti, da te prošnje za deželanstvo ne najdemo na t. i. Markovičevem seznamu (ARS, SI AS 2, Deželni stanovi za Kranjsko, šk. 933, 1655, 1. maj, Ljubljana, pod razdelkom Volgen die Herrn und Landtleuth so in Crainlandt seider des 1577 Jahrs aufgenomben und Introduciert). 46 Prav tam, Also hab ich auch ohne Ruhemb Zumelden vilfaltiger ehrliche Khruegs dienst zu Carlstatt. 47 Prav tam, wie auch in furjauler Khrueg fuer einem Archiwusirn Wachtmaister […] gedienet. 48 Weiss, In conterminiis, str. 70–71; Valvasor, Die Ehre, XV., str. 566–568, 569, 573, 575–576. 150 KANIŽARJI: VOJAŠKI ROD METLIŠKEGA IN NJEGOVO UDEJSTVOVANJE V TRIDESETLETNI VOJNI je prispevala dva oddelka,49 pri čemer je Mihael Kanižar pod poveljstvom gospoda Ernesta pl. Paradeiserja, »najvišjega poveljnika častitljive deželnostanovske konjenice in pehote v Bethlenovem uporu (Betlechenischen Rebellion), služil kot poročnik dvestotim strelcem«. Oddelek Paradeiserjevih plačanih stotih strelcev na konjih in dvestotih haramij (lahke pehote, tudi strelcev) se je do 13. septembra 1621 vnovačil in zbral v Krškem ter se dva dni prezgodaj odpravil proti Štajerski.50 Mihael Kanižar je v njem kot poročnik poveljeval pehoti, podložni pa so mu bili haramijske vojvode (Woiwoden).51 Paradeiser se je po cesarskem ukazu odpravil proti Gornji Radgoni, kjer bi se morali utaboriti, z izrecnim ukazom, da morajo haramije ostati zunaj mesta, saj jih ni mogoče nadzirati, ker radi povzročajo škodo.52 Čeprav niso bili povsem prepričani, ali so na Štajerskem ali že na Ogrskem,53 so do 21. septembra prispeli do Altenmarkta pri Fürstenfeldu na Štajerskem,54 kjer so se namestili oziroma vkvartirali. Oddelek je sodeloval v manjšem spopadu pri Friedbergu,55 o drugih akcijah pa nimamo podatkov. Na Štajerskem so ostali do 49 Valvasor, Die Ehre, XV., str. 590–591. Njegov vir so Not[itiae] Prov[intiae]. Prvi oddelek štiristotih strelcev je bil odpravljen pod poveljstvom Krištofa Gusiča leta 1620: »Im nachdruckendem 1621sten Jahr / wurden abermals / den herren Steyrern zu Hülffe / wegen der / in Ungarn / an den Steyrischen Grentzen / entstandenen Battianischen Aufruhr / aus Crain einige Truppen abgeführt; nemlich 100 Archibusir=Reuter / und 200 Schützen / und zwar / unter dem Commando Herrn Ernstens Paradeiser« (str. 591). 50 Posch, Die innerösterreichische Defensionsordnung, str. 48, o tem pohodu piše na podlagi štajerskih virov; Dimitz, Geschichte Krains, III. Theil, str. 404, pa na podlagi kranjskih virov. 51 ARS, SI AS 2, Deželni stanovi za Kranjsko, 1. reg., šk. 845 (fasc. H-N), s. d. (pred 1631), s. l. »Under dem Edlen und Gestrengen Herrn, Herrn Ernsten Paradeiser zu Neuhauß und Gradisch Erbland Jegermaister in Kharndten u[sw.] als dieser Einer Er[samen] Loeb[lichen] Landtschafft zu Roßß und Fueßß in der Betlechenischen Rebellion bestoelten Oberhaubtman, uber zwayhundert provisionierte Schutzen Leutenambt der gestalt das verhoffendt menigkhlich ein wollgefahlen darob gehabt gedienet.« Dimitz, Geschichte Krains, III. Theil, str. 404. »Michael Canischer trat ein als Lieutenant der Fussknechte, unter ihm standen Woiwoden.« Ernest pl. Paradeiser zu Neuhaus in Grädisch, dedni lovski mojster na Koroškem, je bil sicer poveljnik 50 huzarjev v Žumberku ter poveljnik Slunja in martolozov (Dimitz, Geschichte Krains, III. Theil, str. 403). 52 Posch, Die innerösterreichische Defensionsordnung, str. 47: da sie schwer zu zügeln waren und gerne Schaden anrichteten. 53 Posch, Die innerösterreichische Defensionsordnung, str. 49. 54 Dimitz, Geschichte Krains, III. Theil, str. 404: »Michael Canischer trat ein als Lieutenant der Fussknechte, unter ihm standen Woiwoden.« 55 Dimitz, Geschichte Krains,III. Theil, str. 404: »Zugleich meldete er [Paradeiser] das Scharmützel bei Friedberg zwischen 1500 Türken und 400 Oesterreichern, in welchem von der krainischen Reiterei zwei Türken nidergehauen und einer gefangen wurde.« 151 JANEZ WEISS decembra 1621, ko je bil v Krškem oddelek razpuščen,56 do marca leto pozneje57 pa tudi v celoti poplačan. Trimesečna vojaška pustolovščina je Kanižarju kot dobro plačanemu poveljniku gotovo prinesla kapital, ki je zmogel podpirati njegove zgoraj opisane posestne ambicije.58 Do decembra 1621 je bil Kanižar zopet na Kranjskem oziroma Metliškem in bojišča tridesetletne vojne so ostala za nekaj let oddaljena, vse do t. i. švedske vojne (1630–1635), v zvezi s katero Mihaela poleg Valvasorja omenjajo tudi odlični in zelo zgovorni viri bavarske provenience. Kanižar v švedski vojni (1631–1635) Valvasor pravi, da je bil Mihael Kanižar poveljnik Fugerjevega polka (Fuggerische Regiment unter seinem Commando), kar je pretirana trditev, saj bi to pomenilo, da je poveljeval celotnemu Fuggerjevemu polku. Poveljnik tega polka je bil Oto Heinrich Fugger, ki je vseskozi nosil tudi najpomembnejše čine bavarske in celo ligine vojske ter se bojeval pod bavarskim vojvodo in pfalškim volilnim knezom Maksimilijanom I. Glede na dinamično spreminjanje tedanjih vojaških oddelkov in njihovo nestalnost je smiselno orisati delovanje te vojaške enote. Prvi Fugerjev polk (Fuggerregiment) je tvorilo deset oziroma pozneje sedem oddelkov (Fähnlein), vsak s tristo do največ tri tisoč mož pehote, ki so smeli biti samo rojeni Nemci in ne Italijani ali katere druge narodnosti. Oblikoval se je v drugi polovici leta 1618,59 podrejen pa je bil španskemu vojaškemu komisarju. Oddelek, večinoma sestavljen iz Nemcev, se je udejstvoval v zgodnjih spopadih na Češkem in Ogrskem ter na cesarski strani sodeloval v bitki pri Beli Gori.60 Pozneje ga najdemo na Nizozemskem v tamkajšnjih operacijah pod španskim poveljstvom. Leta 1626 56 Posch, Die innerösterreichische Defensionsordnung, str. 49. 57 Dimitz, Geschichte Krains,III. Theil, str. 404. 58 Dimitz, Geschichte Krains, III. Theil, str. 404. Polkovnik stražmojster je bil neki pl. Wernek, (daljni ali bližnji) sorodnik žene Mihaela Kanižarja, praporščak je bil Andrej Daniel Barbo iz Gutenegga, Kanižar pa je bil, kot omenjeno, poročnik pehote. Paradeiser je imel za lastno plačilo in plačilo svojih častnikov ter spremljevalnega moštva mesečno na voljo 500 renskih goldinarjev. 59 Haberer, Ot Heinrich Fugger, str. 244. 60 Haberer, Ott Heinrich Fugger, str. 247–250, 252–254. Oddelek je upodobljen tudi na znamenitem Merianovem bakrorezu bojne razvrstitve cesarske in češke armade pri Beli Gori pri Pragi 8. novembra 1620. 152 KANIŽARJI: VOJAŠKI ROD METLIŠKEGA IN NJEGOVO UDEJSTVOVANJE V TRIDESETLETNI VOJNI je postal del vojske katoliške lige pod Tillyjevim poveljstvom in bil do leta 1629 demobiliziran.61 V tem oddelku Kanižar ni služil. Mihael Kanižar se je torej bojeval v polku pod poveljstvom Ota Heinricha Fuggerja. Polk je maja 1631 ukazal sestaviti bavarski vojvoda Maksimilijan I., tvoriti pa bi ga moralo tri tisoč mož nemške pehote in petsto Croaten.62 Novačenje novega polka je bilo zaključeno mesec in pol pozneje,63 k njemu pa je bilo priključenih še več že obstoječih nemških enot,64 kar nakazuje, da je Mihael Kanižar služil v značilno etnično pisani vojski tridesetletne vojne.65 Fuggerjevemu polku se je pridružil leta 1631,66 kar pomeni, da ga moramo videti med novonanovačenimi petstotimi Croaten, ki so se do sredine junija tega leta zbrali v Donauwörthu67 na Bavarskem. Mihael je, kot pravi sam, sprva poslušno služil kot polkovnik stražmojster (Obrist Wachtmaister,68 pozneje major) in bil po rangu tretji častnik 61 Haberer, Ott Heinrich Fugger, str. 254–261. Omeniti velja sodelovanje Fuggerjevih enot pri obleganju nizozemskega mesta Breda od avgusta 1624 do junija 1625. 62 V članku ohranjam izraz Croaten za lahke konjeniške oddelke, ki so delovali na bojiščih tridesetletne vojne. Oddelki lahke konjenice, imenovani Croaten, so bili etnično izrazito barviti in mešanega značaja. Ob tem bi prevod besede Croaten v Hrvati namigoval, da gre za hrvaške oddelke ali hrvaško vojsko, in posredoval moderni nacionalni pojem v kontekst bojnih oddelkov 17. stoletja, zaradi česar bi dobili povsem napačno sliko. Gl. op. 70. 63 Haberer, Ott Heinrich Fugger, str. 263; Heilman, Kriegsgeschichte II, 1, str. 1119. Ukaz je bil izdan 10. maja 1631 in je Fuggerju nalagal novačenje 3000 Man zu Fuß und 500 Croaten; Reindl, Die Verteidigung der Oberpfalz, str. 56, navaja 12. maj 1631. Spring, The Bavarian Army, str. 30. 64 Reindl, Die Verteidigung der Oberpfalz, str. 56: »Außerdem hatte Maximilian beschlossen, zu dem Regiment Fugger, das aus der Kroaten=Kompagnie, sowie 4 Salzburger= und 4 Fugger=Kompagnien bestand, auch das aus 6 Kompagnien bestehende Arkebusier=Regiment unter Oberst Raimund de la Spagne in die Oberpfalz zu dirigieren und dasselbe unter das Kommando des Obersten Lindelo zu stellen.« 65 Spring, The Bavarian Army, str. 47–57. Poudariti kaže, da prikaz pehotnega oddelka pod poveljstvom Gil de Haasa, 11. februarja 1645, ki je štel 1034 mož (str. 55), pod kategorijo »Slovenian« navaja 51 vojakov, pri čemer »Croatian« in »Dalmatian« tvorita ločeni kategoriji. Gl. tudi Stanić, Tko su bili ti »Strašni Hrvati«?, str. 42–43. O gl. tudi prispevek Irene Žmuc v tej monografiji. 66 BayHStA KurbayÄA 2569, 1635, 25. maj, s. l. (Augsburg), das ich mich nun beraith in das Vierte Jahr under dero Armada bey dem Loeb[lichen] Fuggerischen Croatischen Regiment. V prošnji za odpust iz vojaške službe, podani maja 1635, je Mihael Kanižar navedel, da v Fuggerjevem oddelku služi že četrto leto (Vierte Jahr). 67 Haberer, Ott Heinrich Fugger, str. 263; Heilmann, Kriegsgeschichte, str. 291: »bei Donauwörth ein Corps von Neugeworbenen gesammelt hatte itn.« 68 BayHStA KurbayÄA 2569, 1635, 25. maj, s. l. (Augsburg), Erstlich fuer ainen Obrissten Wachtmaister. Glede uporabe prevoda »major« gl. sledečo opombo. 153 JANEZ WEISS Fuggerjevih Croaten.69 Ta visoki častniški položaj je ustrezal njegovim (že opisanim) vojaškim izkušnjam, hkrati pa izpričuje precejšnje spoštovanje in ugled, ki ga je v oddelku Croaten užival – brez njega v tedanji poveljniški strukturi ne bi mogel opravljati častniških nalog. Zanima nas predvsem Mihaelovo vojaško udejstvovanje, ki ga moramo ob odsotnosti podrobnih virov odkrivati s pomočjo pojavljanja Fuggerjevih Croaten na različnih lokacijah in bojiščih t. i. švedske vojne. Poskušali bomo prikazati njihov Kriegslauf, vojaške izkušnje na različnih bojiščih tridesetletne vojne, ter v njem videti oris prostora, v katerem je deloval tudi Kanižar, in vojaške akcije, v katerih je bil morda udeležen. Poudariti kaže, da pojem Croaten označuje oddelke lahke konjenice, ki so jih novačili s hrvaškega in slavonskega ozemlja Vojne krajine, pa tudi iz bližnjih dežel, na primer iz ogrskih dežel ter Kranjske in Štajerske, zato ni sinonimen z etnično70 pripadnostjo teh bojnih enot. Nemalokrat je pojem Croaten v smislu oznake vojaške enote obsegal tudi lahko konjenico poljskega ali celo kozaškega porekla. Po pričevanju tedanjih virov so bili ti Croaten zaslužni za najhujše ravnanje s civilnim prebivalstvom in ujetniki. Sloveli so kot nezanesljivi vojaki, plenilci, posiljevalci in morilci, ki so v zgodovinski zavesti nemškega prostora pustili zelo globoke sledi. Prezir do njihovega ravnanja najdemo tako v sodobnih delih, na primer Merianovem 69 Oberwachtmeister je spadal med višje častnike. Po rangu je bil tretji po vrsti in je izvajal ukaze polkovnika (Obristen) ali podpolkovnika (Obrist Lieutenant) ter poveljstvo vodil tudi sam. Skrbeti je moral za vojaški red in disciplino, skrbno nadzirati stanje oddelka in njegovega vojaštva, voditi dnevnik (Tage=Buch) in polkovniku redno poročati o stanju ter drugih zadevah enote (obsežno pri Zedler, Grosses vollständiges Universal–Lexicon, 19. Band, str. 595–602, sv. Major oder Obrist=wachtmeister). Ker se je izraz major za ta čin uveljavil šele v drugi polovici 18. stoletja, v nekaterih primerih pa je vztrajal celo do začetka 19. stoletja, je izraz Oberwachtmeister za enote 17. stoletja ustrezno prevajati kot polkovnik stražmojster (gl. Wrede, Geschichte I, str. 68: »Seit der Mitte des vorigen Jahrhunderts (etwa 1757) ist die Bezeichnung »Major« statt Obristwachtmeister allgemein üblich geworden, doch erscheinen noch in den Reglements vom Jahre 1807 beide Titel angewendet.«). 70 O razumevanju in projekcijah modernosti v preteklost primerjaj katalog Stanić, Tko su bili ti »Strašni Hrvati«?, str. 20–35. »Bojujejo se hrvatske postrojbe, hrvatske čete, pet pukovnija hrvatskih konjanika, pokretljivi i hitri hrvatski konjički odredi, med drugim je švedska prethodnica napala hrvatske vojnike, Hrvati su izgubili nekoliko desetaka ljudi i jednu zastavu …« ipd.; str. 36–37. Poda število »hrvaških« oddelkov, pri čemer pa ne opisuje geografsko širšega prostora, iz katerega se te enote lahke konjenice novačijo, in povsem ignorira možnost novačenja vojakov uskoškega, tj. srbskega in vlaškega porekla iz Vojne krajine med Croaten; str. 42–43. Vendar poudari: »Hrvatske postrojbe, kao i sve uključene u sukob, bile su vrlo heterogenog sastava. Uz ''prave'' Hrvate, njihovo sastavu služili su i pripadnici raznih drugih naroda.« Ko beremo katalog, dobimo vtis, da je bil v tridesetletni vojni udeležen moderni hrvaški narod, veliko »pravih Hrvata«, z lastno vojsko, ki ga le bežno popravijo poznejše pravilne razlage o etnični heterogenosti tedanjih vojaških enot. 154 KANIŽARJI: VOJAŠKI ROD METLIŠKEGA IN NJEGOVO UDEJSTVOVANJE V TRIDESETLETNI VOJNI Theatrum Europaeum, kot v delih iz 19. stoletja.71 V takšnem oddelku se je bojeval tudi Kanižar. Do avgusta 1631 so bili Fuggerjevi oddelki, tudi Croaten, nameščeni v Gornjem Pfalzu,72 nato pa so se odpravili proti severu, v Hessen, proti kraju Bad Salzungen, ga zasedli in od tam napredovali v bližnjo Fuldo.73 Zoper Fuggerjeve oddelke je nastopila vojska Viljema V., deželnega grofa Hesse-Kassla, z njo pa so sodelovali oddelki Bernarda, vojvode Saxe-Weimarskega. Skupaj sta nekje pri Bad Hersfeldu, najverjetneje v začetku septembra, razbila in razpršila štiri stotnije Croaten ter zajela bogat plen.74 Tako so Fuggerjevi Croaten, pri katerih je kot tretji častnik služil tudi Mihael Kanižar, že nekaj mesecev po svojem nastanku utrpeli hud udarec. Po izgubi Bad Salzungena v drugi polovici septembra so Fuggerjevi oddelki, ki se jim je pridružil tudi cesarski poveljnik Aldringen,75 ostali v Bad Hersfeldu.76 Združena Fuggerjeva in Aldringenova vojska se je do začetka oktobra premikala proti severu do mesta Münden, nato pa prejela ukaz o združitvi s pri Breitenfeldu poraženim Tillyjem,77 s čigar slabo oboroženimi in potolčenimi oddelki se je srečala 17. oktobra pri Fuldi.78 Ob koncu leta 1631 in v prvih treh mesecih 1632 je bilo dvanajst stotnij tedaj 71 Abelinus, Merian, Oraeus, Theatrum Europaeum III (1670), str. 331, opisuje ropanje in plenjenje etliche 1000 Crabaten iz Isolanijevega polka okoli Bopfingena in južno do Donave, nato izropanje in požig Leipheima na Donavi, temu pa sledi (str. 331–332) obsežen opis grozljivega divjanja Isolanijevih Croaten v mestu Höchstädt an der Donau. Očitno nenaklonjenost izrazi tudi pri opisu ravnanja Croaten v bitki pri Nordlingenu, gl. op. 130. Podobno negativno sliko oddelkov Croaten nemalokrat navaja tudi Heilman v Kriegsgeschichte, gl. op. 107, 131. 72 Haberer, Ott Heinrich Fugger, str. 263–267; Reindl, Die Verteidigung der Oberpfalz, str. 56–57. 73 Heilmann, Kriegsgeschichte II, 1, str. 291: »Befehl durch die Graffschaft Henneberg nach Salzungen a d. Werra zu marschiren, und dort weiter Befehle abzuwarten […] erhiet Fugger die Weisung, sich auf dem nächsten Weg nach Fulda zu begeben« itn. 74 Geschichte Gustav Adolphs II, 2, str. 275. »Er [Bernard princ Saxe-Weimar] vervolgte das Fuggerische Corps, griff die Arriergarde an, hauete vier Compagnien Croaten nieder, und zog sich mit einer ansehnlichen Beute zurück, die er unter seine Soldaten austheilen ließ.« Heilmann, Kriegsgeschichte II, 1, str. 292. Do spopada je prišlo na Gebiet von Hersfeld bis in das Amt Rotenburg. 75 Heilmann, Kriegsgeschichte II, 1, str. 307. Vojski sta se združili 28. septembra 1631. 76 Heilmann, Kriegsgeschichte II, 1, str. 292: »Fugger blieb bis zur Vereinigung mit Tilly im Stift Hersfeld stehen«; str. 306: »Tilly wollte zunächst nach Hessen marschiren, sich dort mit Fugger und Aldringen verinigen.« 77 Heilmann, Kriegsgeschichte II, 1, str. 307: »stand am 1. Oktober bei Sontra, am 2. bei Eschwege und am 3. bei Allendorf und Wiezenhausen. Der Feind wich stets aus. Am 5. befand sich das Corps beu Münden« itd. 78 Heilmann, Kriegsgeschichte II, 1, str. 308: »Am 8. marschirte es nach Ilzhausen, wo sen(?) mit Pappenheim zusammentraf. Am 9. in Breitenbach […] Am 10. stand das Corps bei 155 JANEZ WEISS 3200 mož močnega Fuggerjevega polka nameščenih po različnih koncih zahodne, osrednje in severne Bavarske.79 Njegova lahka konjenica (Croaten) pa je tedaj delovala v okviru Tillyjeve vojske in z njo februarja napredovala severno od Nördlingena ter do 9. marca prispela pred Bamberg. Od tam je Fugger poslal v izvidnico eno stotnijo Croaten in stotnijo dragoncev (težke pehote na konjih),80 ki sta nato sodelovali v bojih s Švedi v Bambergu in okolici ter jih pregnali.81 Dva od teh lahkih jezdecev sta v teh bojih celo za kratek čas zajela švedskega poveljnika Horna.82 Tilly se je s svojimi oddelki aprila odpravil proti jugu in nato dobil ukaz, naj poskuša ovirati švedske premike proti Reinu in Donauwörthu.83 Ob švedskem prodiranju južno proti protestantskemu Augsburgu so Fuggerjevi oddelki zapustili ali izgubili Donauwörth,84 nato pa sodelovali v katastrofalni bitki na prehodu čez rečico Lech pri mestecu Rein (15. april 1632), kjer so bili nameščeni že poprej.85 V tej izgubljeni bitki, ki je skupaj z Breitenfeldom Švedom odprla vrata v osrednjo Bavarsko in cesarsko stran stala kar dveh vrhovnih poveljnikov, so sodelovali tudi Fuggerjevi Croaten, gotovo tudi Kanižar. Ti oddelki so devet dni pozneje doživeli švedsko zasedbo Augsburga in bližnjih krajev86 ter maja padec Münchna;87 ta poraza sta močno vplivala na moralo cesarskih poveljnikov in njihovih enot. Junija in julija 1632 je Fugger kot novi vrhovni poveljnik imel nalogo 79 80 81 82 83 84 85 86 87 156 Gundersberg; […] rückte dann über Felsberg, 12. Pfeilendorf, 13. Brenenen, 15. und Schliz 15.m nach Fulda, 16. wo die Vereinigung mit Tilly am 17. stattfand.« Haberer, Ott Heinrich Fugger, str. 269–270, jih umešča v Donauwörth, Rain, Wendig, Friedberg, Aichach in Eichstätt; Reindl, Die Verteidigung der Oberpfalz, str. 58, oddelke konjenice omenja tudi v Gornjem Pfalzu; gl. tudi Heilmann, Kriegsgeschichte II, 1, str. 325. Haberer, Ott Heinrich Fugger, str. 325: »Am 23. Februach brach Tilly mit 60 Compagnien zu Pferd und 12,000 Mann zu Fuß von Nördlingen auf und marschirte nach Monheim. […] Anfangs März stand Tilly in Neumarkt […] Ueber Altdorf und Lauf traf Tilly am 7. März in Forchheim ein. [...] Am 9. brach Tilly nach Bamberg auf. […] Als Tilly am Abend des 9. bis auf eine Stunde von Bamberg angekommen war, schickte er eine Compagnie Croaten vom Regiment Fugger und eine Compagnie Dragoner zum Rekognosciren voraus.« Haberer, Ott Heinrich Fugger, str. 326–327. Švedi naj bi izgubili 3000–4000 mož. Haberer, Ott Heinrich Fugger, str. 327: »Horn war schon von 2 Croaten gefangen, als ihn siebzehn Reiter befreiten, einen Croaten niederhieben, den andern aber vertrieben.« Haberer, Ott Heinrich Fugger, str. 331–332. Arlanibaeus, Arma Svecica, str. 281–282; Lungwitius, Dreyfache Schwedische LorBeer=Krantz II, str. 267–269. Švedska vojska je prišla pred Donauwörth po 26. marcu 1632. Gl. op. 77, 79. Heilmann, Kriegsgeschichte II, 1, str. 338–340. Haberer, Ott Heinrich Fugger, str. 271–273; Heilmann, Kriegsgeschichte II, 1, str. 346–347. KANIŽARJI: VOJAŠKI ROD METLIŠKEGA IN NJEGOVO UDEJSTVOVANJE V TRIDESETLETNI VOJNI zavzeti območja, ki so jih zasedli Švedi.88 Avgusta so njegovi oddelki prišli pred zapuščeni München,89 bavarska konjenica pa je medtem skupaj z lahkimi Croaten imela nalogo nadlegovati švedske oddelke in onemogočati njihovo delovanje.90 Ena četa Croaten je ostala v Münchnu, medtem ko sta dve drugi, skupaj z ostalo Fuggerjevo vojsko, že pred 16. avgustom zavzeli Landsberg,91 v istem mesecu pa sejali grozo že bolj zahodno, okoli Memmingena,92 ki je bil še v švedskih rokah. Fuggerjeva šesttisočglava vojska, tudi dva oddelka njegovih Croaten, je po padcu Landsberga napredovala severno proti Nürnbergu, vendar v bitki pri Alte veste (3.–4. september 1632) ni sodelovala. Fugger se je po tem neodločenem spopadu odpravil proti jugu, s ciljem zavzeti zahodno Bavarsko, ki je jeseni 1632 ponovno padla v švedske roke.93 V bitki pri Lütznu (17. november 1632), ki je bila za obe strani izjemno pomembna, Fugger ni sodeloval. Dobrih deset dni pozneje je dobil nalogo skupaj z generalom Aldringenom prodreti v zahodno Bavarsko.94 Do sredine januarja 1633 so Fuggerjevi oddelki ponovno udarili proti Landsbergu, Mindelheimu, Memmingenu in Kemptnu ter pregnali Švede,95 nato 88 Haberer, Ott Heinrich Fugger, str. 274; Heilmann, Kriegsgeschichte II, 1, str. 377, imenovan je bil 27. julija 1632 in »Seine Aufgabe bestan zunächts darin, die von dem Schweden in Besitz genommenen bayerischen Grenzorte am Lech: Landsberg und Rain wieder zu nehmen etc.« 89 Haberer, Ott Heinrich Fugger, str. 274: »Am 5. August berichtete er [Fugger] über den katastrophalen Zustand der kurfürstlichen Residenzstadt und der Münchner Bürger; Heilmann, Kriegsgeschichte II, 1, str. 378; Abelinus, Theatrum Europaeum II, str. 658. 90 Heilmann, Kriegsgeschichte II, 1, str. 348: »Ein großen Theil seiner Reiterei hatte Maximilian […] ins Bayerische entsendet, um »den Feind nach bestem Vermögen zu travagliren und durch die Croaten Tag und Nacht zu beunruhigen.« 91 Haberer, Ott Heinrich Fugger, str. 274–275. Ukaz so prejeli 7. avgusta 1632. 92 Schorern, Memminger Chronick, str. 138: »Den 21. Augusti eine halbe Steur. Wurden H[err] Statt Amman(?) Hartlieb und H[err] D. Jenisch auff einer Raiß nach Augspurg / von den Croaten gefangen nach Landtsperg geführt.« Morala sta plačati odkupnino. Nato sta bila 5. oktobra nach erlegter Ranzion widerum auß der Gefangenschafft hieher. 93 Haberer, Ott Heinrich Fugger, str. 278; Heilmann, Kriegsgeschichte II, 1, str. 379. Opazko o naglem spreminjanju gospodarjev Landsberga poda Zeiller, Topographia Bavariae, str. 41: »In diesem Teutschen Krieg hat solcher Orth / sonderlich Anno 1632. und drey= und dreyssig viel außgestanden / unnd ist ein Weil von den Schwedischen / ein Weil von den Bäyerischen eingenommen worden / auch an Theils Orthen umb die Mawren kommen.« 94 Heilmann, Kriegsgeschichte II, 1, str. 394–395. 95 Haberer, Ott Heinrich Fugger, str. 278–279. Landsberg je padel pred 31. decembrom 1632, Mindelheim so Švedi zapustili in se umaknili v Memmingen, ki je padel 7. januarja 1633; za Memmingen drugačen datum Untold, Geschichte der Stadt Memmingen, str. 232: »nun kam den 28. Dezember eine Kapitulation zu Stande. Die Kaiserlichen zogen mit 800 Mann ein« itn. Heilmann, Kriegsgeschichte II, 1, str. 402–404. 157 JANEZ WEISS pa so se prvo tromesečje leta 1633 udeležili bojev s Švedi na zahodnem Bavarskem.96 Slabega pol meseca pozneje najdemo Mihaela Kanižarja na osrednjem Bavarskem. Na začetku februarja 1633 je s svojimi Croaten vkorakal (stark marschirt)97 v Wasserburg, strateško pomembno mesto ob Innu, vzhodno od Münchna, in močno obremenil mestne žitnice ter blagajno, tako da je bilo mesto pozneje oproščeno vzdrževanja vojaških enot.98 Tedaj je še vedno nosil čin polkovnik stražmojster (Obrister Wachtmeister). Marca 1633 je Fugger poleg drugih enot99 razpolagal z oddelkom Croaten, sestavljenim iz petih čet, v katerih je bilo 413 borcev. Za boj jih je bilo tedaj sposobnih le 356, ostali so bili bolni, ranjeni ali v vojnem ujetništvu. Morala celotne vojske je bila zaradi nezadostne oskrbe, izostalih plač in ohlapne strukture poveljstva ter posledično slabe discipline močno spremenljivih oddelkov zelo slaba, kar se je kazalo še posebno pri ravnanju s civilnim prebivalstvom. Močno nezadovoljni so bili tudi Fuggerjevi Croaten pod Kanižarjevim poveljstvom. Aprila 1633, medtem ko je na južnem Bavarskem potekalo novačenje novih enot,100 so bili nameščeni v Riedu, jugovzhodno od Augsburga, in se uprli ukazu za premik ter zahtevali plačilo.101 Poplačani so bili do konca aprila in se nato uklonili poveljstvu.102 V času pred tem uporom vojaštva, nekje med februarjem in aprilom 1633, je bil Mihael Kanižar povišan v višji čin – podpolkovnik (Obrist Leutenandt, dobesedno polkovnik poročnik) Fuggerjevega polka Croaten. Pozneje je pisal, da je ravnal kot »… častivredni oficir in vojak …«103 ter z »… izpostavljanjem telesa in življenja tako služil, da mi za moje usluge ni namenil milostne pohvale samo 96 Haberer, Ott Heinrich Fugger, str. 282–283: »Neuerlich wurde um Städte wie Ottobeuren, Kempten, Mindelheim und Landsberg gekämpft und die gesamte Region zwischen Iller und Isar geplündert und verwüstet.« 97 Wildgruber, Die feste Stadt Wasserburg, str. 55–56. 98 Schwanse, Der Dreißigjährige Krieg, str. 26. 99 Haberer, Ott Heinrich Fugger, str. 283. Fugger je razpolagal z oddelkom Croaten iz petih komanij in oddelkom pehote iz osmih stotnij, pod njegovo poveljstvo pa je spadal tudi polk Tilly. 100 Schwanse, Der Dreißigjährige Krieg, str. 25–26. Pozimi 1632–1633 vnovačeni novi oddelki Fuggerjevega polka so bili nameščeni v Rosenheimu in današnjem Bad Aiblingu. 101 Haberer, Ott Heinrich Fugger, str. 285, op. 801, dopis z dne 15. aprila 1633, vojvoda Maksimilijan je pisal Fuggerju die zu Rid ligende und zu Eurem Regiment gehörige Croaten nit marschiren wöllen etc. Habererjeva sklepa, da gre za Franca Sigmunda Kanižarja, sina Mihaela Kanižarja, in ga naslavlja s činom podpolkovnika (Oberstleutnant). Franc Sigmund Kanižar ni mogel nositi tako visokega čina, saj se še pozneje imenuje le stotnik (hauptman) v oddelku dragoncev (gl. op. 144). Gre torej za Mihaela Kanižarja. 102 Gl. prejšnjo opombo. 103 BayHStA KurbayÄA 2569, 1635, 25. maj, s. l. (Augsburg): »Erstlich fuer ainen Obrissten Wachtmaister, und hernach fuer ainen Obrissten Leutenambt gehorsamist gebrauchen 158 KANIŽARJI: VOJAŠKI ROD METLIŠKEGA IN NJEGOVO UDEJSTVOVANJE V TRIDESETLETNI VOJNI moj gospod polkovnik [Oto Heinrich Fugger], temveč sem bil zaradi ponižnega zvestega poguma priporočen pri njihovi volilnoknežji presvetli milosti …«,104 s čimer je izpostavil svojo zvestobo v vojaški službi bavarski hiši. Na položaju polkovnika stražmojstra ga je nasledil neki Lamberg.105 Podrobnosti delovanja bavarskih ali liginih Fuggerjevih Croaten je v dosegljivi literaturi ob popolni zasenčenosti te in drugih tovrstnih enot s strani cesarskih Croaten v Wallensteinovi vojski – tistih zastrašujočih pod Isolanijevim poveljstvom, »… ki niso imeli ne dlak na bradah ne las na glavah …«,106 ter so ropali in požigali vsepovprek 107 – nemogoče obnoviti. Glavna švedska vojska je bila aprila 1633 zbrana med Donauwörthom in Augsburgom. Prekoračila je reko Lech, osvojila vrsto mest ter pustošila vse do Isarja.108 Fuggerjevi Croaten so bili v času švedske ofenzive prejkone omejeni na defenzivno delovanje na Bavarskem, ki ga je tudi sicer zagovarjal Fugger.109 Avgusta so bile Fuggerjeve enote skupaj s cesarsko armado prejkone pred Regensburgom.110 Vprašanje pa je, ali so sodelovale pri zadušitvi kmečkega upora na južnem Bavarskem konec leta 1633.111 V okviru Aldringenovih oddelkov,112 ki so oktobra delovali s Španci daleč na zahodu in nato do decembra prispeli na Bavarsko,113 jih najverjetneje ni bilo. V prvi polovici leta 1634 so Švedi pod feldmaršalom Gustavom Hornom pritisnili na zahodno Bavarsko in zavzeli Kempten, Mindelheim in Memmingen, 104 105 106 107 108 109 110 111 112 113 lassen […] wie ainem Ehrlichen Officier unnd Soldaten gebruth, Jederzeit also treu und aufreiht verhalten etc. BayHStA KurbayÄA 2554, 1635, 9. januar, s. l. (Augsburg). Prosti prevod izvirnika: »… mit dersaetzung Leibß unnd Lebenß dergestallt gedienet habe, war durch mein herr Obrister an meinen diennsten nicht allein ein Gnedig wohlgefallen geschoepftt. Sonnder auch dieselbige Zue E[ure] Churfr[urstliche] D[u]rch[leuchtigkeit] Gnedigisten belieben, mit unnderthenigister getreuer auffrichtigkhait gerichtet sein werden.« BayHStA KurbayÄA 2554, 1635, 27. januar, Braunau, Ob[rist] Wachtmaister von Lamberg. Heilmann, Kriegsgeschichte II, 1, str. 353. Prosti prevod izvirnika: 2000 Croaten unter Isolani »der weder am Bart noch auf dem Kopf Haare gehabt« etc. Heilmann, Kriegsgeschichte II, 1, str. 353, 354, 358, 362, 364, 367; prim. Abelinus, Merian, Oraeus, Theatrum Europaeum III (1670), str. 331–332 – opustošenje mesteca Höchstatt. Heilmann, Kriegsgeschichte II, 1, str. 410–414. Haberer, Ott Heinrich Fugger, str. 287. Prav tam, str. 293. Prav tam, str. 293–295. Tako na primer 19. oktobra 1633, ko je Aldringenova konjenica skupaj s Croaten in Poljaki razbila šest sovražnih oddelkov konjenice pri Breisachu (Heilmann, Kriegsgeschichte II, 1, str. 421), mesto samo pa je padlo 20. oktobra 1633 (Haberer, Ott Heinrich Fugger, str. 288). Haberer, Ott Heinrich Fugger, str. 289. 159 JANEZ WEISS Slika 2: Michael Khanischer des Loblich[en] Fugg[erischen] Croattischen Regiments Obrisster Leutendambt. Lastnoročni podpis na prošnji za odpust iz vojaške službe, 25. maj 1635, pred Augsburgom (BayHStA Kurbayerische ÄA 2569, 1635, 25. maj, s. l. [gotovo Augsburg]). nato pa se usmerili severno proti Augsburgu ter prekoračili reko Lech.114 Marca je več oddelkov Fuggerjevega polka bremenilo Wasserburg in Kraiburg na južnem Bavarskem, od koder so se sredi aprila odpravili proti Münchnu in Landshutu.115 Med temi enotami so bili tudi Fuggerjevi Croaten, ki so se namenili ščititi München.116 Zato so bili nameščeni v samem mestu ter delovali v njegovi okolici, Fuggerjeva pehota117 pa je z ostalo cesarsko-bavarsko vojsko oblegala Regensburg.118 Kot tedaj že podpolkovnik teh Croaten se je Mihael Kanižar v prvi polovici leta 1634 najverjetneje zadrževal na južnem Bavarskem, v poletnih mesecih pa je bil s svojim oddelkom nameščen v bavarski prestolnici. Mesec pozneje je združena švedsko-weimarska vojska od Augsburga krenila vzhodno proti bavarskemu Landshutu, ki je padel v njene roke.119 Nato je odhitela na pomoč Regensburgu, ki pa so ga medtem že zasedle cesarsko-bavarske čete, zaradi česar se je vrnila pred Augsburg.120 Osrednja Bavarska se je spremenila v veliko bojišče, kar Heilmann 114 Heilmann, Kriegsgeschichte II, 1, str. 476–477; Haberer, Ott Heinrich Fugger, str. 293–300. 115 Schwanse, Der Dreißigjährige Krieg, str. 29. 116 Haberer, Ott Heinrich Fugger, str. 299; Heilmann, Kriegsgeschichte II, 2, str. 922. Vseh pet stotnij Fuggerjevih Croaten je bilo nameščenih v Münchnu. 117 Heilmann, Kriegsgeschichte II, 1, str. 478. 118 Haberer, Ott Heinrich Fugger, str. 300. 119 Heilmann, Kriegsgeschichte II, 1, str. 476–477; Haberer, Ott Heinrich Fugger, str. 298–299. Landshut je padel 20. julija 1634. 120 Heilmann, Kriegsgeschichte II, 1, str. 477. 160 KANIŽARJI: VOJAŠKI ROD METLIŠKEGA IN NJEGOVO UDEJSTVOVANJE V TRIDESETLETNI VOJNI opisuje z besedami: »Celotno ozemlje od [reke] Lech do [reke] Isar, od Isarja do [reke] Donave, od Münchna do Landshuta, od Donauwörtha do Regensburga ni bilo ljudi in živine, vse je bilo uničeno.«121 Medtem ko je del bavarske vojske ščitil podeželje – med temi oddelki ne najdemo Fuggerjevih Croaten –, je več oddelkov bavarske konjenice ropalo po Frankovskem.122 V vsej svoji okrutnosti so se tedaj izkazali tudi cesarski Croaten pod Isolanijem, ki so plenili in izvajali najhujše okrutnosti po mestih današnjega vzhodnega Baden-Württemberga.123 V drugi polovici avgusta 1634 je cesarsko-bavarska vojska oblegala mesto Nördlingen, severozahodno od Augsburga, švedsko-weimarski oddelki pa so bili zahodno, v bližnjem Bopfingenu.124 6. septembra sta se obe vojski spopadli v eni od največjih bitk tridesetletne vojne, v kateri so bile udeležene tudi različne čete Fuggerjevega polka, vendar težko točno določimo, katere enote in kje na bojišču so bile ali bi lahko bile. Kriegsgeschichte navaja, da se je na Albuchu, enem od najbolj izpostavljenih položajev na levem krilu, ob treh španskih pehotnih polkih bojevala le Fuggerjeva pehota,125 vendar tamkaj navedeni vir jasno omenja celoten polk.126 Trije španski polki, Leslijev, Salmsov in Wurmsov, so na znameniti Merianovi upodobitvi bitke pri Nördlingenu upodobljeni na najbolj izpostavljenih utrjenih položajih v sredini, kjer so utrpeli težke izgube in bili udeleženi v najhujšem boju.127 Bavarci so bili pod Hansom Kristianom von Rueppom in Bartolomejem von Hartenbergom, pod 121 Heilmann, Kriegsgeschichte II, 1, str. 477. Prosti prevod izvirnika: »Die ganze Gegend vom Lech bis zur Isar, von der Isar bis zur Donau, von München bis Landshut, von Donauwörth bis Regensburg war von Menschen und Vieh entblößt, alles zerstört.« 122 Heilmann, Kriegsgeschichte II, 1, str. 479. 123 Prav tam: »unmenschlicher Grausamkeit die isolanischen Croaten, welchen Giengen, Aalen, Bopfingen, Heidenheim, Leipheim u[sw] rein ausplünderten, und was sie nicht mitnehmen konnten, zerstören.« 124 Heilmann, Kriegsgeschichte II, 1, str. 481–483. 125 Heilmann, Kriegsgeschichte II, 1, str. 489: »Zur Vertheidung Albuchs wurden außer einigen kaiserlichen Reiterreigmentern bestimmt: die spanischen Fußregimenter der Obersten Salm, Leßle und Wurmser und das bayerische Fußreigment Fugger.« 126 Prav tam, opomba spodaj: »[…] also ist zu solchem Ende eine starke Truppe kaiserlicher Reiter, und von der spanischen Armada der Oberst Graf Salm, der Oberst Lessel und Obrist Wurmser, jeder mit seinem, von der Bundesarmada aber des Graf Fuggerische Regiment deputirt und verordnet.« 127 Abelinus, Merian, Oraeus, Theatrum Europaeum III (1670), str. 333–337, še posebno tamkaj pridan Merian: »Delineatio Aciei et Pugnae ad Nordlingam VI. Septembr[is] A[nn]o MDCXXXIV, št. 29 je Obersten Leßli Regiment; št. 30 Wurmisch und Salmisch Regiment.« Med 42 oddelki, ki jih upodablja Merian, Fuggerjevega ne najdemo. Heilmann, Kriegsgeschichte II, 1, str. 490–491. 161 JANEZ WEISS katerega so spadali tudi Fuggerjevi pešaki,128 v pripravljenosti izza njihovih položajev. Kot se zdi, jih Merian ni upodobil. Ali so Fuggerjevi Croaten v tej bitki sploh sodelovali, ne vemo z gotovostjo, če pa so, so bili najverjetneje pod poveljstvom Jana von Werta, ki je poveljeval bavarski konjenici na desnem krilu vojske. Pod njim so delovali tudi Croaten, kar lahko v okviru poveljstva bavarski konjenici pomeni tudi Fuggerjev oddelek lahke konjenice pod Kanižarjem,129 vendar nedvoumnega dokaza nimamo. Lahko gre namreč tudi za oddelke cesarskih, Isolanijevih Croaten, ki so prav tako delovali na desnem krilu in oplenili tovorno spremstvo (Paggagy). Theatrum Europaeum je njihov podvig opisal z besedami: »Tedaj so Croaten kot […] strahopetni ljudje, kakor so se v tej celotni vojni mnogokrat in resnično izkazali prijateljem in sovražnikem, oddivjali čez grič […], oplenili tovorno spremstvo ter pokosili vse, ki so jih srečali …«130 Vendar ta enostavni opis ne omenja zaslug Isolanijevih Croaten v spopadu z weimarskimi oddelki, katerih naloga je bila rešiti oskrbovalno kolono ter veliko plena in denarja, ki so ga zajeli.131 Velika cesarska zmaga pri Nördlingenu,132 ki je švedsko-weimarske sile stala okoli šestnajst tisoč mož,133 je razmerja na bojišču spremenila v prid cesarju in katoliški ligi, izničila moč Švedov v južni Nemčiji ter odprla vrata francoskemu vplivu.134 Zato pomeni pomemben preobrat v t. i. švedski vojni. Že šest dni po zmagi pri Nördlingenu sta švedska posadka in augsburški mestni svet prejela zahtevo po predaji, vendar nanjo nista odgovorila.135 Vojska katoliške lige pod poveljstvom barona Wahla je do 17. septembra obkolila Augsburg. Kot 128 Heilmann, Kriegsgeschichte II, 1, str. 491: »Der Oberst von Ruepp aber und Oberst von Hartenberg mit ihren bayerischen Regimentern zu secundiren in Bereitschaft gestellt worden; o poveljstvu Fuggerjeve pehote, najverjetneje celotnega polka, gl. Heilmann, Kriegsgeschichte II, 2, str. 904. Poveljstvo je Bartolomej, baron Hartenberg, prevzel 16. avgusta 1634. 129 Heilmann, Kriegsgeschichte II, 1, str. 493–494, opomba, General Wert, sammt den Croaten. 130 Abelinus, Merian, Oraeus, Theatrum Europaeum III (1670), str. 335, prosti prevod izvirnika: »Da dann die Crabaten / wie bey Lit[tera] K. als ein flüchtiges Volck / wie sie in diesem gantzen Krieg bey Freundt un[d] Feind vielfältig un[d] würklich bezeuget und erwiesen / über den Hügel mit Lit[tera] L. umbgehauen / die Paggagy geplündert / und alles was sie antroffen / darnider gehauen.« 131 Heilmann, Kriegsgeschichte II, 1, str. 496; o poznejših grozodejstvih Isolanijevih Croaten na Frankovskem in v Würtembergu (str. 505, 508). 132 Prav tam: »Noch nie war in den sechzehn Jahren dieses Kriegs eine solche Schlacht gewonnen worden.« 133 Heilmann, Kriegsgeschichte II, 1, str. 495, ocenjuje, da je bilo deset tisoč mrtvih in šest tisoč ujetnikov. 134 Heilmann, Kriegsgeschichte II, 1, str. 498. 135 Heilmann, Kriegsgeschichte II, 1, str. 516. 162 KANIŽARJI: VOJAŠKI ROD METLIŠKEGA IN NJEGOVO UDEJSTVOVANJE V TRIDESETLETNI VOJNI izvemo iz poznejših dopisov, so v njej služili tudi oddelki Fuggerjevih Croaten.136 Podpolkovnik Mihael Kanižar je tako od začetka obleganja sredi septembra 1634 s svojimi Croaten služil pred Augsburgom137 – in gotovo so tudi njegovi oddelki pustošili po bližnji okolici.138 V mestu sta ob koncu leta pustošili še lakota in kuga.139 Po zmagi pri Nördlingenu, za katero so si zasluge pripisovali predvsem cesarski oddelki,140 je bil Fuggerjev polk popolnjen z 285 novimi vojaki iz vrst ujetnikov.141 Dober mesec pozneje je Fugger, ki se je tedaj moral zagovarjati pred bavarskim vojvodo Maksimilijanom,142 prosil, da bi se pri njegovih Croaten na njihove lastne stroške143 smel oblikovati oddelek stotih dragoncev, težke pehote na konjih, ki bi ga sestavili iz omenjenih ujetnikov in novih rekrutov.144 Čeprav nimamo dokumenta, ki bi to potrjeval, predlog za oblikovanje odvisnega oddelka dragoncev ni mogel nastati mimo poveljnika oddelka Croaten Mihaela Kanižarja, ki je tedaj s svojim oddelkom služil pred Augsburgom. Oddelek dragoncev pri Fuggerjevih Croaten je oktobra štel šestdeset mož. Kot izvemo mesec pozneje, mu je načeloval mladi stotnik dragoncev (dragoner Hauptman) Franc Sigmund Kanižar,145 starejši sin 136 Haberer, Ott Heinrich Fugger, str. 308: »[l]igistische Tuppen unter dem Kommando von General Wahl Augsburg, darunter auch sechs Kompanien fuggerische Kroaten und eine Dragonerkompanie.« 137 Da je bil s svojim oddelkom pred Augsburgom še januarja 1634, priča dopis, v katerem vojvoda Maksimilijan odgovarja Kanižarju: »Dieweil man aber annoch in der Action mit Augspurg begriff[en], und du dorten herumb all gelegenheite[n] guete wissenschafft hast« (BayHStA KurbayÄA 2554, 1635, 9. januar, Braunau). 138 Heilmann, Kriegsgeschichte II, 1, str. 517. 139 Heilmann, Kriegsgeschichte II, 1, str. 517, 518. Pred obleganjem je Augsburg štel približno 80.000 prebivalcev, ob predaji 13. marca 1634 pa le še 18.000. 140 Haberer, Ott Heinrich Fugger, str. 304–305. 141 Heilmann, Kriegsgeschichte II, 1, str. 495, opomba: »Verzeichnis derjenigen Soldaten, welche in d[er] Schlacht von uns gefangen und unter nachvolgende Regimenter gestoßen wurden«: navaja Fugger 285 Mann. 142 Haberer, Ott Heinrich Fugger, str. 305–306. 143 BayHStA KurbayÄA 2556, 1635, 30. januar, Salzburg, »von meinen Underhabenden Croaten auf Ir selbs aigne Spesa ein schone Tragoner Ciompag[nie] geworben, unnd besagtem meinem Croatischen Regiment beigestossen worden etc«. 144 BayHStA KurbayÄA 2521, 1634, 17. oktober, Salzburg: »Demnach sei nuznhemr aber von iren gefangnen, und andern neuegeworbnen soldaten ein solliche Tragoner Compag[ni]a zusam[m]en gebracht, die alberaith auf 60 pferdt starkh ist, welche sie auch biß auf E[ure] Churf[u]r[s]tli[che] g[ne]d[igi]ste ratification,. Mit meiner bewilligung auf Ir Spesa geworben, muntiert, und Armiert auch oberzehlter massen nunmehr so weith gebracht haben, daß sie selbige ehiß auf 100 pferdt zubringen verhoffen etc.« 145 BayHStA KurbayÄA 2514, 1634, 26. december, Mindelheim, podpisan kot Franz Sigmundt Khanischer dragonen Haubtmann; BayHStA KurbayÄA 2556, 1635, 30. januar, Salzburg, der 163 JANEZ WEISS poveljnika Fuggerjevih Croaten. Kdaj je Franc Sigmund prišel na Bavarsko, viri ne razkrivajo. Zdi se težko verjetno, da je bil z očetom vnovačen že maja 1631. Njegov prihod lahko pogojno povežemo tudi z novačenjem novih mož, ki je pozimi 1632/33 potekalo na južnem Bavarskem.146 Oddelek dragoncev je bil tako na lastne stroške vzpostavljen konec leta 1634. Deloval je na zahodnem Bavarskem ter sodeloval pri obleganju Augsburga. Fuggerjevi dragonci so sicer bili nastanjeni v mestu Mindelheim, slabih 50 kilometrov jugozahodno od Augsburga, decembra 1634 pa jim je poveljeval mladi Kanižar.147 Konec leta je bil Fuggerjev polk poplačan za vojaško službo.148 Šest stotnij Fuggerjevih Croaten je bilo pod poveljstvom Mihaela Kanižarja, skupaj z dragonci pod poveljstvom njegovega sina, v vojski katoliške lige pod generalom Wahlom pred Augsburgom.149 Da je mladi Kanižar deloval med Augsburgom in Mindelheimom, priča njegov dopis vojvodi s 26. novembra 1634, v katerem iz Mindelheima piše o prestrezanju augsburške korespondence s Švedi, ki je potekala tudi skozi Mindelheim150 proti Memmingenu, ki je bil tedaj v švedskih rokah.151 Dober mesec po tem dopisu, 7. januarja 1635 ali dan prej, se je Franc Sigmund Kanižar »… s samo osmimi Croaten odpravil proti Memmingenu, naletel na oddelek (Parthey) sovražnikov, in ker so ga Croaten zapustili (verlaßen), je bil, potem ko je njegov izjemno dober konj dvakrat padel z njim, smrtno ustreljen in odnesen v Memmingen«.152 Novico o smrti je Mihael prejel v kratkem, po lastnih besedah pa jo je težko sprejel tudi Oto Heinrich Fugger. Feldmaršalu Wahlu, 146 147 148 149 150 151 152 164 erste Tragoner Haubtman der Junge Khanischer; Bierther, Die Politik Maximilians I. von Bayern II, 9, str. 652, op. 14. Gl. (Preveriti št. opombe) op. 100; Haberer, Ott Heinrich Fugger, str. 283. Prav tam, dopis z dne 26. decembra 1634, Vom Comendanten zu Mindelheimb. Haberer, Ott Heinrich Fugger, str. 307. Haberer, Ott Heinrich Fugger, str. 308: »[l]igistische Tuppen unter dem Kommando von General Wahl Augsburg, darunter auch sechs Kompanien fuggerische Kroaten und eine Dragonerkompanie.« BayHStA KurbayÄA 2514, 1634, 26. december, Mindelheim: »die augspurger nit allein Ihre Corespondenz schreiben uber Diesen auf Frankhfort, sonder auch denn geronden weeg von bemelten Augspurger, yber Mindelheim auf Memming[en] nemmen etc«. Schorern, Memminger Chronick, str. 143–144. Švedske enote so mesto zavzele aprila, ga držale do praškega miru ter ga julija 1635 zapustile. BayHStA KurbayÄA 2555, 1635, 7. januar, s. l. (težko berljivo): »[h]abe Ich den tragoner haubtman Kanischer, welcher die brife so nacher Augspurg gehört ranzionirt, anhero zu mir beschriben, werde aber von seinen Leutenant unterdesßen berichtet, daß er nhur mit 8. Croaten auf Memmingen gangen, daselbst eine Parthey von feindt angetroffen, unnd weille Ihn die Croaten verlaßen, nach dehme sein Pferdt welches sonst uber die maßen gut geweßen, zweimal mit Ihn gefallen, von feindt todt geschoßen, unnd in Meninngen gebracht worden.« KANIŽARJI: VOJAŠKI ROD METLIŠKEGA IN NJEGOVO UDEJSTVOVANJE V TRIDESETLETNI VOJNI Slika 3: Franz Sigmundt Khanischer [M[anu]p[ropriae]] dragoner haubtman. Lastnoročni podpis, 26. december 1634, Mindelheim (BayHStA Kurbayerische ÄA 2514, 1634, 26. december, Mindelheim). Kanižarjevemu poveljniku pred Augsburgom, je pisal, da mu je bilo novico, »… da je gospoda [Kanižarja] sin, poveljnik dragoncev, v spopadu (Scarmuza) nedaleč od Memmingena obležal mrtev, zelo žalostno sprejeti. On [Kanižar] ima tolažbo, da je [Franc Sigmund] življenje sklenil pred sovražnikom kot pogumen vojak.«153 Najpozneje dva dni po sinovi smrti je Mihael Kanižar podal prošnjo za odpust iz vojne službe. Kot utrjeni vojak težke osebne izgube v prošnji ni omenjal, temveč je zapisal: »… čeprav bi hotel dolžno [vojaško] službo nadaljevati v ponižni požrtvovalnosti, mi doma za vratom visijo težke pravde in prihajajoče tožbe (poleg tega po meni hrepenijo moja ljuba žena in otroci), tako da moram vojno službo povsem zapustiti«.154 Vojvodo je prosil, naj mu, »… sedaj že staremu vojaku, izkaže milost in me zavoljo moje, ne da bi se hvalil, zvesto opravljene službe milostno 153 BayHStA KurbayÄA 2556, 1635, 14. januar, Salzburg: »Daß sonsten daß herren Sohn, d[er] dragoner haubtman in seiner Scarmuza von lanngsten vor Mem[m]ingen Todt gebliebe, ist mir sehr laidt zuevernemmen geweßen. Er hat aber die Consolidation, daß Er alß ein dapferer Soldat sein leben vor dem feindt beschlossen etc.« BayHStA KurbayÄA 2556, 1635, 30. januar, Salzburg. Na njegovo mesto je bil imenovan neki Johann Wudi. 154 BayHStA KurbayÄA 2554, 1635, 9. januar, s. l. (Augsburg). Prosti prevod izvirnika: »Unnd Obwohlen Ich solliche verpflichte schuldigiste diennst Vernerß nachgehren in unnderthenigister Devotion continuirten wollte, So liegen mir doch zur hauß solliche schwere Rechtsferttigung unnd pendetes lites (zu deme auch mein Liebeß weib unnd Khuender instendig meiner begehren und nach mir seuffzen) ob dem hallß, daß Ich nicht allein mein Kriegßweesen ganz und gar zuequitieren etc.« 165 JANEZ WEISS odpusti, da bi mogel doma sprejeti svoje [člane družine] ter razveseliti ljubo ženo in otroke«.155 Vojvoda je njegovo prošnjo zavrnil, saj so bili Kanižarjevi oddelki udeleženi v augsburški akciji, poudaril pa je, da se lahko, »… ko bo Augsburg povrnjen v dolžno poslušnost in ko se bodo tvoj [Kanižarjev] in ostali, Wahlu podrejeni polki odpravili v prezimovališče, glede svoje odpustitve [iz vojne službe] zopet najaviš pri nas«.156 Kanižar je s svojim oddelkom ostal pred Augsburgom, vendar je iz poznejših dopisov očitno, da je medtem izgubil vsako željo po nadaljevanju vojaške službe, kar je močno vplivalo na njegove Croaten. Medtem je bil vojvoda obveščen o zelo slabem stanju Kanižarja in očitno tudi njegove enote. Feldmaršalu Wahlu je priporočil, naj »… zaradi očitnega vsakodnevnega telesnega slabega počutja (indisposition) in nizkega ugleda, ki ga pri svojih Croaten uživa, namesto podpolkovnika Kanižarja za vodjo [polka Croaten] nastavi drugega, sposobnega podložnika«.157 Kanižarja se je hotel rešiti tudi sam Wahl in pisal, da ga lahko nemudoma odpustijo, saj Croaten Regiment pod njim propada.158 Izguba starejšega sina je Kanižarja povsem potolkla. Poleg slabega počutja naj bi bil vse preveč pobožen,159 kar pri njegovih Croaten ni vzbujalo posebnega spoštovanja, temveč so ga očitno pričeli – v zimskem času zaposleni z obleganjem Augsburga – prezirati. Posledično je njegov oddelek trpel za slabo disciplino. V začetku februarja je Fugger vojvodi pisal, »… da moj podpolkovnik Kanižar, pri meni podrejenih Croaten ne uživa več nobenega spoštovanja, ljubezni ali strahu, je tudi povsem potolčen. Zato bi bilo bolje, da ga v skladu z njegovo poprejšnjo prošnjo odpustimo 155 Prav tam. Prosti prevod izvirnika: »mir nunmehr allten Soldaten, die hoche Gnadt zuerzaigen, uznnd mich meiner, ohne Rhuem zuemelden, getrauer gepflogner diennsten gnedigist zuentlassen, damit Ich daß meinige zue Hauß errhallten, unnd mein Liebeß Weib und Khinder erfreuen moege.« 156 BayHStA KurbayÄA 2554, 1635, 9. januar, Braunau, vojvoda odgovarja Kanižarju in pravi (prosti prevod izvirnika): »Sonder du hast wenn Augspurg zu schuldigister devotion gebracht word[en], und man als dann die Wintterquartier mit dein und andern den Wahlen iezt und[er]gebn[en] Regimenten bezugh(?) wirt, umb dein erlassung bei uns widerumb[en] anzumeld[en].« Koncept vojvodovega odgovora je težko berljiv. 157 BayHStA KurbayÄA 2555, 1635, 9. januar, Braunau, vojvoda piše feldmaršalu Wahlu: »daß anstat das Ob[risten] Leut[enandt] Kanischers, wegen beschaffer taglichen leibs indisposition, unnd bei seinen Croatten habenden geringen Respects, ein anders, unnd tauglichers Subiectum zu einem capo vorgestellt werde etc.« 158 BayHStA KurbayÄA 2555, 1635, 25. januar, Ranshofen, vrinjeni dopis: »2[und]o: wahl sehr gern, das der Canischer hinwekh were. Er begehre selbst hinwekh, man habe Jungst vermait, ihne zuentlassen ertz wan Augspurg uber, khone eber so wol aniezt beschehen. Weil er nit taugt, und den Regimetn an der ihme ganz zu grundt gehet.« 159 BayHStA KurbayÄA 2555, 1635, 19. januar, Lauingen: »[i]st gar zu from tragen ihme keinen respect etc.« 166 KANIŽARJI: VOJAŠKI ROD METLIŠKEGA IN NJEGOVO UDEJSTVOVANJE V TRIDESETLETNI VOJNI in zamenjamo z drugim, namesto da gledamo, kako se bo polk uničil.«160 Kanižarja so sklenili odpustiti iz vojske in zamenjati s poveljnikom Lambergom,161 gotovo Kranjcem, za katerega pa se je pozneje izkazalo, da ni katoliške, temveč protestantske162 vere. Neimenovani član te stare plemiške rodbine Lamberg se je torej kot kranjski protestant pod zastavo katoliškega bavarskega vojvode bojeval proti nemškim in švedskim protestantom. Ta zanimiv, nikakor izoliran primer znova potrjuje, da vojaških enot tridesetletne vojne ne moremo pojmovati kot homogene celote enoznačne verske in etnične pripadnosti. 13. marca je Augsburg padel v roke cesarske vojske. Tako je smel Kanižar v skladu z vojvodovim januarskim odgovorom ponovno prositi in upravičeno pričakovati odpust iz vojaške službe. Kljub temu je služil še vse do maja 1635, ko ga je tedaj že bivši poveljnik Fuggerjevega polka,163 Polkovnik Oto Heinrich Fugger kot guverner Augsburga, častno odpustil iz vojaške službe. V odpustu je zapisano, da je »… podpolkovnik Mihael Kanižar sedaj že peto leto (sic!) zvesto služil pri meni podrejenemu polku Croaten, tako da pri večini [vojaštva] velja za utrjenega starega vojaka, saj je svojo pripravljenost (vigilanz) in bojevitost (valor) pogumno izkazal ob več priložnostih. Zaradi visoke starosti in nujnih poslov, ki jih ima doma, je sedaj odložil vojno službo in se namenil odpotovati k svojim, zaradi česar hoče ponižno poljubiti roko Vaše volilnoknežje visokosti in ob slovesu prositi za volilnoknežjo naklonjenost, da bi ga počastili z naslovom polkovnika (Obrist titl).«164 Mihaela Kanižarja je bavarski 160 BayHStA KurbayÄA 2556, 1635, 3. februar, Salzburg: »Alß hete mein Obrist Leutenandt Khanischer bei meinen underhabenden Croathen, khein respect, Lieb, oder Forcht mehr, auch das er sehe verdrossen sein,. Unnd dahero boessere were, ine seinem vorigen begehren nach, zuerlassen, und die stell anderwerts zuersezen, alß zuzesehen, daß daß Regiment ruinirt werde.« 161 BayHStA KurbayÄA 2556, 1635, 27. januar, Braunau, »das Ir [Kanižar] Ine seines Charge begebt, und dieselbige etwas mit dem Ob[rist] Wachtmaister von Lamberg, welcher uns gerumbt wirdt ford[er]lich ersezet.« 162 BayHStA KurbayÄA 2556, 1635, 3. februar, Salzburg, »ist der Khanischer erlassen, dessen stoell Ich sonnsten auch mit dem von Lamberg zuersetzen bedenckhens gehabt hete, weillen Ich unlangsten in erfahrung gebracht, daß er nit unnser Relligion sein.« Ne vemo, za katerega člana znamenite stare kranjske plemiške rodbine Lamberg gre, gotovo pa je pomenljivo, da se je kot protestant bojeval v katoliški vojski proti protestantom. 163 Haberer, Ott Heinrich Fugger, str. 310. 164 BayHStA KurbayÄA 2569, 1635, 6. maj, Augsburg: »der Obrist Lait[enandt] Michael Kanischer nunmehr in daß funffte (sic!) Jahr, bei meinem undergehabten Croatischen Regiment treulich, und also gediennt, dać er von meingelichen fuer einen allten versuiechten Soldaten stimiert, und gehalten worden, wie er dann sein vigilaz und valor in underschidlichen occasionen dapfer erzaigt hat. Demnach er aber nunmehr seines erlebten hoche alters, und zu hauß habendenr angelegener geschafft haber sein Kriegsdiennst resignirt, und zu den 167 JANEZ WEISS vojvoda pri cesarju priporočil za njegovo, skupni katoliški stvari zvesto izkazano vojno službo,165 v priporočilu pa ga imenuje tudi polkovnik (Obrist), kar pomeni, da je Kanižar z bavarskega bojišča odšel z vojvodovim priporočilom, visokim vojaškim činom ter s tem povezano častjo. Če verjamemo Valvasorju, dasiravno ni jasno, od kod je dobil ta podatek, je s seboj prinesel silno veliko zlatnikov.166 A ob tem ne smemo pozabiti, da je nekje na bojišču pri Memmingenu za vedno ostal njegov starejši sin Franc Sigmund, ki ga Habererjeva sicer dosledno in povsem napačno imenuje podpolkovnik (Oberstleutnant).167 Ne vemo, ali je to novico sporočil ženi že poprej ali je z njo prišel domov do Kočevskega dvora. Opozoriti velja na trditev Habererjeve, da ne vemo, kdo je nasledil Kanižarja kot poveljnik Fuggerjevih Croaten.168 Vendar Fugger februarja, torej še pred padcem Augsburga, bavarskemu vojvodi Maksimilijanu piše, da bi na Kanižarjev »… poveljniški položaj hotel postaviti kavalirja, grofa Frankopana, ki je s činom podpolkovnika pred tem pohvalno služil v cesarski vojni službi med Croaten. Pisala sta mi oba, tudi njegov oče, general [oddelkov] Croaten, in mi obljubila, da bosta takoj, ko bo mogoče, na lastne stroške vnovačila lepo četo, [grof Frankopan] pa jo bo s seboj pripeljal k [Fuggerjevemu] polku. Pri tem je stari gospod [Frankopan] poprosil, da bi lahko, ko se bo v bodoče v polku izpraznilo kakšno poveljniško mesto (Bog ne daj), on poskrbel za zamenjavo. V ta [dogovor] sem takoj privolil in obema grofoma Frankopan nemudoma pisal, da bo Kanižar, takoj ko 165 166 167 168 168 seinigen zuverraisen vorhabens ist; allso will Eur[e] Churf[u]r[s]tl[icher] D[u]r[chleuch] t[igkeit] er zuvor auch underthenigist die hant khuessen, und zu seinem abschaiden umb die churf[u]r[s]tl[iche] Gnad bitten, daß er mit dem Obrist titl gemirttigt werden mechte.« Fugger se je zmotil pri trajanju Kanižarjeve službe, saj je bil ta vnovačen, kakor pravi tudi sam, pred štirimi leti, gl. op. 66. BayHStA KurbayÄA 2448, 1635, 24. maj, München – koncept pisma: »Mich hatt der bei meiner und des lobl[ichen] Catholischen Bunds armee gewester Croatisch[er] Obrister (sic!) Michael Kanischer, an E[ure] Khay[ser]l[iche] May[estae]tt umb vorschrifft angelangt, damit er in anßehung seiner dem gemainen Cathollisch[en] weßen treü gelaist[er] Kriegs Dienst[en] deren ich ihne auf sein instendigs bitt[en] erlassen« etc. Valvasor, Die Ehre, XI., str. 605; Dimitz, Geschichte Krains, III. Theil, str. 418, je domneval, da je Kanižar prišel domov okoli leta 1637, vendar to ob pričevanju arhivskih virov ne more držati. Dve leti namreč ni potreboval za pot iz Augsburga do Metliškega. Haberer, Ott Heinrich Fugger, str. 310, op. 923: »Unter wessen Führung seither das Kroatenregiment stand, ist unklar. Oberstleutnant Franz Sigmund Kanischer (sic!) war im Januar 1635 bei Memmingen getötet worden und sein Sohn Michael hatte um seine Entlassung gebeten.« Gre seveda za popolnoma napačno razumevanje družinskih in poveljniških razmerij med obema posameznikoma. Prav tam: »Unter wessen Führung seither das Kroatenregiment stand, ist unklar.« KANIŽARJI: VOJAŠKI ROD METLIŠKEGA IN NJEGOVO UDEJSTVOVANJE V TRIDESETLETNI VOJNI bosta izpolnila svojo obljubo, odpuščen [iz vojne službe].«169 Glede na to, da je bil Mihael Kanižar iz Fuggerjevega polka odpuščen konec maja 1635, je stari gospod Volf Krištof Frankopan do tedaj vnovačil oddelek, eden od njegovih dveh sinov, najverjetneje starejši Gašper,170 pa je z novim oddelkom prispel na Bavarsko in prevzel poveljstvo nad Fuggerjevimi Croaten. Vrnitev domov, potomstvo in Valvasorjeve zmote Čeprav ga je vojna na Bavarskem stala starejšega sina, Mihael ni odložil orožja, temveč je ostal v vojaški službi. Po letu 1635 je omenjen kot polkovnik stražmojster (Obrister Wachtmaister) v Karlovcu, kjer »… je bil zelo dober vojak, general straže in poveljnik Fugerjevega polka. Nekoč po vrnitvi, tedaj le kot polkovnik stražmojster, je prišel v spor z generalom v Karlovcu in je generala izzval [na dvoboj], vendar se [generalu] ni zdelo vredno prikazati [na dvoboju], s pretvezo, da mu [Kanižar] ni enak po stanu. Zaradi tega se je odločni Kanižar pritožil pri cesarskem veličanstvu, ker je general v Karlovcu tako zaničljivo in grdo ravnal z njim. Nato je od cesarja prejel pismo, ki je velelo, da se je z vsakim, katerega koli stanu, povsem vreden spopasti, dasibodi na konju ali peš, po svoji volji, in torej nikakor ni bil po stanu neprimeren za spopad. Kajti ta Kanižar je bil iz dobrega in starega plemiškega rodu. Ta spor je bil nato z dobrovoljno pomiritvijo urejen in pozabljen, tako da do spopada ni prišlo.«171 S kom točno se je Mihael 169 BayHStA KurbayÄA 2556, 1635, 3. februar, Salzburg: »An sein statt einen Cavalier, so ein Graf von Franchipani stellen wolle, der vor dißem Obrist Leuth[enandt] stoll in Khay[serliche] Khriegsdinnsten alberaith mit Ruehmb unter den Croaten bediennt, welcher mir auch sowol, alß sein Vatter, der Croaten General selbsten geschriben: und sich erboten hat alsobalt ein schoene Compag[nie] auf sein aigne Spesa zuwerben, und mit sich zum Regiment zubringen, darbei sich auch der allte herr, allß der vatter, weiter erbieting gemacht, wan Ins Khon[n]ff[t]ig auch daß Regiment einen stoll leiden mechte (so der Allmechtig G[ott] verhieten wolle) daß mann Ime fuer die ergentzung die sorg lassen solle. Allso habe Ich alberaith hierein verwilligt, und dißen beeden Grauen von Granchipani deßhalben die Noiturfft[ig] zuegeschriben, so baldt um dieselbs diße Ire offerten cumplieren, ist der Khanischer erlassen« etc. 170 Gašper Frankopan je bil najstarejši sin Volfa Krištofa Frankopana. Njegov mlajši brat Jurij, ki se je pozneje proslavil v vojaški službi, je bil namreč leta 1635 star šele 15 let in zato gotovo premlad za kakršen koli, še posebno pa višji poveljniški položaj. 171 Valvasor, Die Ehre, XI., str. 605. 169 JANEZ WEISS sprl, Valvasor ne pove, mogoče je bil to Volf Krištof Frankopan Tržački,172 čigar rodbina je posedovala tudi gospostvo Črnomelj, nedaleč od Kanižarjeve posesti, gotovo pa je veliko vedel tudi o Kanižarjevem poveljevanju Fuggerjevim Croaten, katerih poveljstvo je maja 1635 prevzel njegov sin Gašper. Tako kot Sigmund Kanižar s predikantom Kumpergerjem je moral tudi Mihael braniti svojo čast in jo je, vsaj po Valvasorjevih besedah, tudi obranil. Koliko časa je še služboval v Vojni krajini, ne vemo, gotovo pa je, da je bilo njegovim vojaškim zgodbam zelo zanimivo prisluhniti. Če je Valvasorjev podatek točen, je Mihael Kanižar umrl leta 1647, vendar rodbina z njim ni izumrla, kakor trdi polihistor. Starejšega sina Franca Sigmunda je Mihael januarja 1635 resda izgubil na Bavarskem, vendar sta mu ostala mlajši sin Volf Friderik in vdova Ana Marija, roj. Werneck. Ostala sta na posesti pri Črnomlju. Tako ju leta 1648 najdemo v pravnem sporu z Gregorjem Bitnerjem, oskrbnikom gospostva nemškega viteškega reda v Črnomlju, zaradi desetine v Čardaku pri Črnomlju.173 Volf Friderik je bil drugi sin Mihaela Kanižarja in Ane Marije pl. Werneck. Rojen je bil najverjetneje okoli leta 1620, odraščal pa je v Kočevskem dvoru pri Črnomlju. Kot starejši brat je bil tudi on gotovo deležen vojaške vzgoje. Gotovo je še kot mladostnik doživel smrt brata Franca Sigmunda na Bavarskem, kar je v njem nedvomno pustilo globoko sled in ga morebiti odvrnilo od vojaške kariere. Po očetovi smrti sta skupaj z materjo Ano Marijo upravljala družinsko posest, ki je v imenjski knjigi še vedno zabeležena pod imenom očeta Mihaela. Leta 1662 je ta posest znašala dostojnih 35 goldinarjev in 21 krajcarjev,174 kar pomeni, da je obsegala slabih štirideset hub. Volf Friderik je bil torej dobro preskrbljen. Posest bi mu lahko omogočila dobro poroko, o kateri pa nimamo podatkov. O njegovem gospodarjenju sicer ne vemo veliko. Leta 1653 je Pavlu in Mikuli Vrtinu prodal hubo pri vasi Dobliče,175 nedaleč od Kočevskega dvora, nato pa še istega leta na čr172 Lopašič, Karlovac, str. 187–194, služboval je med letoma 1626 in 1652; Valvasor, Die Ehre, XII., str. 56–58. 173 ARS, SI AS 306, Ograjno sodišče za Kranjsko, knj. 12 (1644–1649), s. p., razprava okoli 9. novembra 1648. »Gregor Bitner Pfleger der Commenda Tschernembl c[ontra] Frau Ana Maria Khanischerin wegen benombenen Zehendts bey dem Tschertägh in Tschernembl.« 174 ARS, SI AS 174, Imenjske knjige za Kranjsko, št. 6 (1662–1756), fol. 220: »Herr Michael Khanischer 35 – 21 – 1.« 175 ARS, SI AS 174, Imenjske knjige za Kranjsko, št. 5 (1619–1661), fol. 124r: »1653 ist durch Frau Ana Maria Khanischerin, geborne von Wernegg, und Iren Sohn Herrn Wolff Friderich Khanischer alß weilant Herrn Michaeln Khanischers hinderlassene Wittib und Erben, ain zu Doblitsch gelegnes Huebl, Paullen und Micula Verttina gebrüdern aigenthumblich erkhaufft.« 170 KANIŽARJI: VOJAŠKI ROD METLIŠKEGA IN NJEGOVO UDEJSTVOVANJE V TRIDESETLETNI VOJNI nomaljskem ozemlju ležeči čardak (Tschardak) uglednemu črnomaljskemu meščanu Jakobu Bernardiču,176 večkratnemu mestnemu sodniku.177 Izraz v svojem starem pomenu označuje leseno stražarnico, ki je stala znotraj črnomaljskega mestnega pomirja, na območju današnjega naselja Čardak, in priča o tem, da so Kanižarji imeli posesti znotraj tega pomirja.178 Nadaljnji podatki o njem in njegovi materi izostanejo. Le leta 1668 srečamo podatek, da je celotno posest Kanižarjev prejel ugledni Mihael pl. Ingolič,179 večkratni črnomaljski mestni sodnik.180 Ob obisku Črnomlja, najverjetneje v sedemdesetih letih 17. stoletja, je Valvasor obhodil bližnjo okolico. Na poti proti Črnomaljskemu dvoru (grad Breznik pri Dragatušu) in Vinici ga je sprejel posestnik starega Kanižarjevega, t. i. kočevskega dvora, gospod Pregel.181 Črnomaljski meščan Marko Anton Pregl, večkratni mestni sodnik 182 in sorodnik nekdanjih posestnikov, plemenitih Ingoličev,183 je posest očitno kupil v sedemdesetih letih 17. stoletja. Kdaj točno, ne vemo. Nakup 176 ARS, SI AS 174, Imenjske knjige za Kranjsko, št. 5 (1619–1661), vrinjena stran med fol. 124r in 125: »A[nn]o 1653 ist auf herrn Wolff Friderich Khanischers alß cum beneficio legis et Inventarii erclärten Vatterlichen Erbens geferttigte Aufsandt, dem Jacoben Wernharditsch wegen eines demselben verkhaufften zu Tschernembler Poden liegenden Tschardaks 24 kr. Herrngult zue: und alda abgeschreiben worden.« Posest je ostala v rokah Bernardičev do leta 1741, ko jo je kupil neki Peter Stariha (ARS, SI AS 174, Imenjske knjige za Kranjsko, št. 6 (1662–1756), fol. 274: »Jacob Bernarditsch – 24 [kr] – Anno 1741 ist dise in Einen Akher bestehende Gült dem Petern Staricha Eigenthumblich Verkaufft.« 177 Golec, Črnomelj, str. 194–196. Jakob je izhajal iz ugledne črnomaljske meščanske rodbine Bernardič (Wernarditsch), ki je dala več mestnih sodnikov. Marko Bernardič je nosil to čast leta 1587 in 1598, njegov sorodnik, mogoče sin, Janez leta 1613, Jakob pa leta 1669 in 1670. 178 Golec, Črnomelj, str. 174. 179 ARS, SI AS 174, Imenjske knjige za Kranjsko, št. 6 (1662–1756), fol. 220: »A[nn]o 1668 ist dise durch Michaeln von Ingolitsch durch Shermbrieff erlangte Gült, vermug der Lob[liche] Verordenten Stoll p[er] Decret in beisein des Khanischerischen Curators d[octo]r Gregorn Rostingers Ime Ingolitsch ordenlich zue: alda aber völlig abgeschriben worden. Tudi ARS, SI AS 174, Imenjske knjige za Kranjsko, št. 6 (1662–1756), fol. 276: »A[nn]o 1668 hat Herr Michael von Ingolitsch die Michael Khanischerische Gült durch Schermbrief mit 35 R 21 k 1 dn an sich gebracht und auf der Lob[liche] Verordenten Stoll p[er] Decret in beisein des Khanischerischen Curators d[octo]r Gregorn Rostingers völlig alher zueschreiben lassen.« 180 Golec, Črnomelj, str. 195–196. Mihael pl. Ingolič je nosil čast mestnega sodnika med letoma 1653 in 1666. 181 Valvasor, Die Ehre, XI., str. 605. 182 Golec, Črnomelj, str. 195–196. Marko Anton Pregl je nosil čast mestnega sodnika med letoma 1671 in 1676 ter vsaj še leta 1679. Prav v ta čas najverjetneje spada tudi Valvasorjev obisk Črnomlja. 183 ARS, SI AS 174, Imenjske knjige za Kranjsko, št. 6 (1662–1756), fol. 276r »1664 Herr Hannß Geörg von Ingolitsch der Jüngere, und sein Ehefraw Elisabet, geborne Preglin, wegen des Siemitschhoffs.« 171 JANEZ WEISS posredno potrjuje imenjska knjiga, ki pravi, da je bila Ingoličeva posest, tako tudi stara Kanižarjeva posest in dvor, v rokah nekdanje Preglove žene (geweste Preglin) Marie Elizabete, roj. pl. Edling.184 Prav ta Pregl je bil prejkone glavni vir podatkov o Kanižarju, ki jih je Valvasor v Slavi očitno precej nekritično navedel. Če se torej ozremo na Valvasorjevo pripoved o Kanižarjih in jo primerjamo s pričevanji drugih virov, opazimo vrsto zmot oziroma pretiranih trditev. Trditev, da je bil Mihael Kanižar general straže in poveljnik Fugerjevega polka (ein General Wachtmeister / und das Fuggerische Regiment unter seinem Commmando), je pretirana.185 Kot smo videli, Mihael Kanižar ni nikoli nosil čina generala straže (General Wachtmeister), ki so ga imeli le najvišji častniki bavarske in ligine vojske, tudi njegov poveljnik Oto Heinrich Fugger. Na bavarskem bojišču je Kanižar od maja 1631 nosil čin polkovnika stražmojstra (Obrist Wachtmeister), med februarjem in aprilom 1634 je napredoval v čin podpolkovnika (Obrist Leutenandt), ob zaključku tamkajšnje kariere, maja 1635, pa je postal polkovnik (Obrist). Kanižar ni bil nikoli poveljnik celotnega Fuggerjevega polka, poveljeval je le njegovemu Croatenregimentu. Trditvi, da je bil iz starega, spoštovanega plemiškega rodu, nasprotuje dejstvo, da Valvasor nikjer ni upodobil njegovega grba ali ga uvrstil med plemiške rodove, ki so nekdaj imeli posesti na Kranjskem.186 Tudi v Schönlebnovem pregledu plemiških rodov dežele Kranjske zaman iščemo rodoslovje in grb rodbine Kanižar.187 Potemtakem se zdi, da kranjsko baročno zgodovinopisje v Kanižarjih ni videlo posebno uglednega ali starega rodu. Končno je Valvasor zapisal, da je bil Mihael Kanižar zadnji svojega rodu, in točno navedel, da je umrl pred kakšnimi dvainštiridesetimi leti,188 s čimer naj bi ta rodbina izumrla. Vendar tudi ta navedba ne drži, saj imenjska knjiga dežele Kranjske še petnajst let pozneje omenja njegovega naslednika Volfa Friderika Kanižarja in njegovo ženo Ano Marijo, roj. Werneck. 184 ARS, SI AS 174, Imenjske knjige za Kranjsko, št. 6 (1662–1756), fol. 276: »Anno 1706 ist dise Gült auf der frauen Maria Elisabeth Hranilovitschin wittiben, gebornen von Edling, gewesten Preglin, geferttigte aufsandt, dem herrn Petter Josephen Gatshany De Gradisca aingethumblich verkaufft.« Tudi ARS, SI AS 174, Imenjske knjige za Kranjsko, št. 6 (1662– 1756), fol. 6. Marija Elizabeta pl. Edling je bila najprej poročena z Markom Antonom Preglom, nato pa z nekim Hranilovičem. 185 Valvasor, Die Ehre, XI., str. 605. 186 Valvasor, Opus Insignium Armorumque, ne vsebuje grba; ne najdemo ga tudi v deseti knjigi Die Ehre. 187 ARS, SI AS 1073, Zbirka rokopisov, I/42r, Appendix Ad Annales et Chronologiam Carniolia[e] sive Genealogica Fragmenta, Familia[rum] Nobilium Carniolia[e]. 188 Valvasor, Die Ehre, XI., str. 605. 172 KANIŽARJI: VOJAŠKI ROD METLIŠKEGA IN NJEGOVO UDEJSTVOVANJE V TRIDESETLETNI VOJNI Ali bi lahko Volfa Friderika povezali tudi s Kanižarji iz Škofje Loke, pa za sedaj ostaja odprto vprašanje. Viri in literatura Arhivski viri ARS – Arhiv Republike Slovenije SI AS 1, Vicedomski urad za Kranjsko, šk. 373, 375. SI AS 2, Deželni stanovi za Kranjsko, šk. 459, 845, 858. SI AS 174, Imenjske knjige za Kranjsko, št. 4, 5, 6. SI AS 306, Ograjno sodišče za Kranjsko, knj. 12. SI AS 309, Zapuščinski inventarji deželnega sodišča v Ljubljani, t. e. 58. SI AS 730, Graščina Dol, f. 86. SI AS 1073, Zbirka rokopisov, I/42r. BayHStA – Bayersiche Hauptstadtarchiv Kurbayern Äußeres Archiv 2448, 2514, 2519, 2521, 2554, 2555, 2556, 2569. ÖStA – Österreichisches Staatsarchiv, HHStA – Haus-, Hof- und Staatsarchiv Sonderbestände: Nachlässe, Familien- und Herrschaftsarchive (SB), Familienarchiv Auersperg (FAA) Gottschee (VIII-A) Objavljeni viri Bizjak, Matjaž; Preinfalk, Miha: Turjaška knjiga listin II. Ljubljana: Založba ZRC SAZU, 2009. Kos, Dušan: Urbarji za Belo krajino in Žumberk I & II. Ljubljana: Slovenska akademija znanosti in umetnosti 1991. Lopašič, Radoslav: Spomenici hrvatske krajine I. Zagreb: Jugoslovenska akademija znanosti i umjetnosti, 1884. Lopašič, Radoslav: Spomenici hrvatske krajine II. Zagreb: Jugoslovenska akademija znanosti i umjetnosti, 1885. Preinfalk, Miha: Turjaški arhiv in njegove listine. Arhivi 24, 2, 2001, str. 83–104. Literatura Arlanibaeus, Philippus: Arma Svecica. [s. l.]: [s. t.], 1632. 173 JANEZ WEISS Dimitz, August: Geschichte Krains von der ältesten Zeit bis auf das Jahr 1813. Vom Regierungsantritte Erzherzog Karls in Innerösterreich bis auf Leopold I. (1564–1657). III. Theil. Laibach: Ignaz von Kleimayr & Fedor Bamberg, 1875. Geschichte Gustav Adolphs, Königs von Schweden II. Band, 2. Abteilung. Breslau: Gottlieb Löwe, 1777. Golec, Boris: Črnomelj od nastanka trške naselbine do izgube mestne avtonomije. Črnomaljski zbornik. Zbornik historičnih razprav ob 780-letnici prve omembe naselja in 600-letnici prve omembe Črnomlja kot mesta (ur. Janez Weiss). Črnomelj: Občina Črnomelj, 2008, str. 161–207. Grbič, Manojlo: Karlovačko Vladičanstvo I. Karlovac: Karl Hauptfeld, 1891. Haberer, Stephanie: Ott Heinrich Fugger (1592–1644). Biographische Analyse typologischer Handlungsfelder in der Epoche des Dreißigjährigen Krieges. Augsburg: Wißner Verlag, 2004. Heilmann, Johann von: Kriegsgeschichte von Bayern, Franken, Pfalz und Schwaben von 1506 bis 1651 II, 1. München: J. G. Cotta, 1868. Heilmann, Johann von: Kriegsgeschichte von Bayern, Franken, Pfalz und Schwaben von 1347 bis 1506; 1506 bis 1651 II, 2. München: J. G. Cotta, 1868. Kos, Dušan: Vitez in grad. Vloga gradov v življenju plemstva na Kranjskem, slovenskem Štajerskem in slovenskem Koroškem do začetka 15. stoletja. Ljubljana: Založba ZRC, 2005. Kos, Franc: Doneski k zgodovini Škofje Loke in njenega okraja. Ljubljana: Matica Slovenska, 1894. Lopašič, Radoslav: Karlovac. Zagreb: Karl Albrecht, 1879. Lungwitius, Matthaeus: Dreyfachen Schwedischen LorBeer=Krantz und Triumphierende SiegsKrone II, 3. Leiptzig: Johan Cressen, 1634. Oraeus, Henricus: Theatrum Europaeum III. Theil. Franckfurt: Matthaeus Merian, 1670. Posch, Fritz: Die innerösterreichische Defensionsordnung von 1575 und der »nachbarliche Sukkurs« der innerösterreichischen Länder Steiermark, Kärnten, Krain und Görz. Zeitschrift des Historischen Vereines für Steiermark Jahrgang 81, 1990, str. 41–59. Reindl, Ludwig: Die Verteidigung der Oberpfalz unter Kurfürst Maximilian I. vom Falle Magdeburgs bis zum Tode Tillys bei Rain am Lech. Verhandlungen des Historischen Vereins für Oberpfalz und Regensburg 77, 1927, str. 54–86. Schorern, Christoph: Memminger Chronick. Ulm: Balthasar Kühn, 1660. Schwanse, Manuel: Der Dreißigjährige Krieg im Wasserburg. Die sozialen Folgen im 174 KANIŽARJI: VOJAŠKI ROD METLIŠKEGA IN NJEGOVO UDEJSTVOVANJE V TRIDESETLETNI VOJNI Vergleich mit Rosenheim, Mühldorf und Trostberg. Wasserburg am Inn: Stadt Wasserburg am Inn, 2013. Spring, Laurence: The Bavarian Army during the Thirty Years War 1618–1648. Solihull: Helion & Company, 2017. Stanić, Damir: Tko su bili ti »Strašni Hrvati«?. Katalog razstave. Štrigova. Zagreb: Državni arhiv za Međimurje, Hrvatski državni arhiv, 2018. Steklasa, Ivan: Jurij Lenković (?–1601). Letopis Matice Slovenske, 1895, str. 53–145. Valvasor, Johann Weichard: Die Ehre deß Herzogthumbs Crain. Nürmberg: Endter, 1689. Valvasor, Johann Weichard: Opus Insignium Armorumque. Ljubljana: Slovenska akademija znanosti in umetnosti, 1993. von Wrede, Alphons: Geschichte der k. und k. Wehrmacht. Die Regimenter, Corps, Branchen und Anstalten von 1618 bis Ende des XIX. Jahrhunderts. I. Band. Wien: L. W. Seidel & Sohn, 1898. Weiss, Janez: Častite avstrijske hiše zvesti podložniki. Neumarkt – Möttling – Metlika. Nastanek in razvoj mesta od konca 13. do začetka 19. stoletja (ur. Janez Weiss). Metlika: Belokranjski muzej Metlika, Občina Metlika, 2018, str. 151–307. Weiss, Janez: In conterminiis. Razvoj mejne pokrajine Metliške in odnosi s hrvaško-slovenskim prostorom s poudarkom na prisotnosti in posesti rodbin Erdödy in Frankopan. Med cesarstvom in kraljestvom (ur. Petra Svoljšak, Miha Seručnik, Vanja Kočevar). Ljubljana: Zgodovinski inštitut Milka Kosa ZRC SAZU, 2013, str. 13–82. Weiss, Janez; Grdešič, Tomaž: Kanižarica. Dvor – Naselje – Premogovnik. Kratki pregled z ozirom na starejšo zgodovino kraja in na izvor njegovega imena ob 160-letnici nastanka premogovnika. Črnomelj: Občina Črnomelj, Mestna muzejska zbirka Črnomelj, 2018. Wildgruber, Martin: Die feste Stadt Wasserburg im Dreißigjährigen Krieg. Wasserburg am Inn: Die Bücherstube, 1986. Zedler, Johann Heinrich: Grosses vollständiges Universal-Lexicon 19. Band. Halle & Leipzig: Johann Heinrich Zedler, 1739. Spletni viri Logar, Janez: Kumperger, Kašpar (?–1589). Slovenska biografija. https://www. slovenska-biografija.si/oseba/sbi310290/ (4. 11. 2020). 175 JANEZ WEISS A Military Family from Metlika and Its Participation in the Thirty Years’ War The Thirty Years’ War was one of the most crucial political periods for continental Europe. The peace treaty that ended the war ushered in the beginning of modern diplomacy and the concept of sovereign state as it is known today. Between the Defenestrations of Prague and the Peace of Westphalia, the territory of the Holy Roman Empire turned into a battlefield on which nearly all European forces waged war for three decades with their ethnically diverse armies. This contribution presents a case study concerning the participation of Michael Kanischer, an individual from Carniola (or more specifically, White Carniola), in the Thirty Years’ War by shedding light on the background and earlier history of the otherwise completely unknown Kanischer family (also spelled Canischer, Canisar, Caniser, or Kanižar). Michael’s father Sigmund Kanischer appeared in written sources in the last quarter of the sixteenth century. As a close associate of Georg Lenkovitsch (a.k.a. Jurij Lenkovič), Sigmund Kanischer served as a soldier and commander of the haramija, or Uskok light infantry units. Having distinguished himself in battles on the border with the Ottoman Empire, Sigmund was granted a sizable estate in Metlika (in today’s White Carniola) until his death. He was succeeded by his son Michael Kanischer, who had an even more brilliant military career. Soon after being introduced to warfare in the Military Frontier and its forts, Michael already fought the Venetians in the early seventeenth century as a fireteam sergeant. His first experience with the Thirty Years’ War was an indirect one, through participation in a march against the rebels led by Gabriel Bethlen (Hung. Bethlen Gábor), who were threatening Styria, and he did not take part in other major battles of the Bohemian Revolt. Michael returned to the battlefield in May 1631, when he was commissioned in the Bavarian town of Donauwörth into the Regiment of Otto Heinrich Fugger, part of the Catholic League, as the sergeant major (Obrist Wachtmeister, later major) of the Fugger Croats. The scarcity of preserved sources makes it impossible to fully determine the scope of his activities; what is known for certain, however, is that Michael served in northern Bavaria (in 1631 and early 1632). He witnessed the Swedish onslaught into central Bavaria, the surrender of Augsburg and the fall of Munich in May 1632. The following year, he participated with a cavalry squadron in the skirmishes between the Swedish–Weimar and Imperial–League armies. In February 1633, he forcefully marched a squadron of about four hundred men into the strategically important city of Wasserburg 176 KANIŽARJI: VOJAŠKI ROD METLIŠKEGA IN NJEGOVO UDEJSTVOVANJE V TRIDESETLETNI VOJNI am Inn east of Munich, and in April he had already reached the city of Ried southeast of Augsburg, where he disobeyed his superiors. No later than the same month, Michael Kanischer was promoted to the rank of lieutenant colonel (Obrist Leutenandt) and assumed the command of the Fugger Croats. At that time, his unit and other Fugger squadrons primarily carried out defence tasks; perhaps it also assisted in quelling a peasant revolt that erupted in southern Bavaria at the end of 1633. During the Swedish offensive led by Field Marshal Gustav Horn, the Fugger Croats were stationed in Munich under Kanischer’s command. Although it is not entirely clear whether they contributed to the famous imperial victory at Nördlingen, the documented presence of other Fugger squadrons makes it entirely possible that his Croats fought there as well. After that, Michael Kanischer and the rest of the Fugger regiment commanded by Bavarian Field Marshal Joachim Christian Wahl defended besieged Augsburg and witnessed its surrender on 13 March 1635. Also serving on the Bavarian battlefield was his son Franz Sigmund Kanischer, in November 1634 promoted to the captain of a dragoon company (dragoner Hauptman) that was incorporated into the Fugger Croats. As the commander of the city of Mindelheim, he fell into an ambush on 7 January 1635 and died in a battle against the Swedes. The loss of his older son broke Michael’s will to wage war, and he asked to be released from the army that same month. After his request was finally granted four months later, he received a recommendation letter from Bavarian Duke Maximilian and a significant payment, and he returned to Carniola, to his court in what is now the settlement of Kanižarica near Črnomelj. In his brief description of this court in The Glory of the Duchy of Carniola, Johann Weikhard von Valvasor mentioned Kanischer’s participation in the “Swedish War”. He added that the Kanischer family became extinct upon Michael’s death, which is inaccurate because he was survived by his wife Anna Maria von Werneck and his younger son Wolf Friedrich Kanischer. 177